Libreto Luigi Illica, Marco Praga, Giuseppe Giacosa, Domenico Oliva, Giulio Ricordi, Giacomo Puccini
Praizvedba opere 1. februar 1893, Teatro Regio, Torino
Čeprav je bil nesporna ikona italijanske opere 19. stoletja Giuseppe Verdi, ki se je v zgodovino zapisal tudi kot pomemben dejavnik pri prebujanju italijanske narodne zavesti, je breme njegove »krone« kmalu padlo na petinštirideset let mlajšega Giacoma Puccinija (1858–1924), ki ga je po prvih opernih poskusih tudi svet onkraj italijanskih meja vedno bolj prepoznaval kot Verdijevega simbolnega naslednika, kot je med prvimi po londonski premieri Manon Lescaut leta 1894 denimo ugotovil tudi britanski dramatik George Bernard Shaw. Puccinijev operni profil je v nasprotju z Verdijevim sicer veliko manj naklonjen obdelavi zgodovinskih tem(atik), se pa zato med obema opernima velikanoma kaže pomenljiva podobnost v globoko sočutni obravnavi človeških usod, medosebnih razmerij ter predvsem v neprekosljivem čutu za glasbeno dramo, ki jo poganjajo človeške strasti.
Jedro Puccinijeve glasbenogledališke ustvarjalnosti je – ne glede na širši družbeni oziroma kulturni kontekst dogajanja posamezne opere – ljubezen, ki nas lahko v enaki meri osrečuje, izpolnjuje kakor tudi pogubi in uniči. Ambivalentni bivanjski aspekti tega čustva so v Puccinijevi operni pisavi zajeti že od opernega prvenca Le Villi (Vile) in se kot vodilni motiv, sicer odet v vselej drugačne glasbene konstelacije, ponavlja vse do njegove poslednje opere Turandot. Ko se je Puccini lotil svojega tretjega opernega »projekta«, Manon Lescaut, je bil zaznamovan z negativno izkušnjo propadle opere Edgar, ki je po skladateljevem prepričanju doživela negativen odziv predvsem zaradi slabega libreta. Bridka popotnica pa Puccinija ni odvrnila od opernega ustvarjanja, ampak ga je spodbudila k zavzemanju aktivnejše vloge pri soustvarjanju libreta. Pri razvoju Puccinijevega nespornega talenta je imel pomembno vlogo tudi glasbeni založnik Giulio Ricordi, ki je z namenom zagotovitve karseda primernega libreta nove opere angažiral kar pet piscev – Ruggiera Leoncavalla, ki je bil kmalu odpuščen, Domenica Olivo in Marca Prago, ki sta prav tako kmalu odpovedala sodelovanje, ter Giuseppeja Giacoso in Luigija Illico, ki sta dejansko najbolj zaslužna, da je opera prestala preizkus časa in v dramski polnosti zaživela na odru.
Protagonistka Puccinijeve operne novitete Manon Lescaut, ki je bila skladateljev prvi veliki triumf po praizvedbi v torinskem Kraljevem gledališču 1. februarja 1893, je bila tako ena izmed skladateljevih prvih fatalnih žensk. Siže zgodbe se opira na vsebino romana Abbéja Prévosta L’histoire du Chévalier Des Grieux et de Manon Lescaut (Zgodba o vitezu Des Grieuxu in Manon Lescaut) iz leta 1731. Prévostov roman je dobil kultni status, ki so ga še dodatno utrjevale številne družbene spremembe po industrijski revoluciji in spodletele družbene utopije. Roman se še danes zdi pomembno čtivo, saj se je dotaknil številnih vprašanj človeške etičnosti in predvsem tragičnosti, ki jo gre iskati v šibkosti človeškega značaja in odsotnosti »apoliničnih« vrednot, ki ju poosebljata Manon Lescaut kot izkoriščevalska kurtizana in čustveno labilni plemič Des Grieux. Vrtiljak ljubezenskih avantur, pohlepa in kriminalnih dejanj ponese oba operna protagonista v izgon čez lužo, v tedanji francoski protektorat Louisiano, od koder prebegneta in poiščeta zatočišče v nekem britanskem naselju, a od žeje in izčrpanosti klavrno propadeta v puščavi. Puccinijeva ustvarjalna energija se je pri snovanju glasbene drame neposredno napajala iz pretresljive in psihološko napete zgodbe. Zdi se, kot da Puccinijev ekspresivni arzenal prvič eksplodira šele v drugem dejanju opere, prežetem s konflikti in napetostjo, prav zato nekateri poznavalci opero Manon Lescaut označujejo kot Puccinijevo prvo resnično odkritje tragične muze, ki bi jo lahko opredelili kot obup, ki se poraja med iskanjem ljubezni. Skladatelj je ob bogati in idiomatično prepoznavni melodiki izmojstril kompozicijsko tehniko glasbene karakterizacije (oziroma ikonizacije) z vodilnimi motivi, pri čemer se je deloma zgledoval pri Wagnerju), s tem pa na stežaj razprl pot lastni operni poetiki.
Abonma opera in balet, torek, 16. 5., ob 17.00 (samo za abonente, odhod izpred športne dvorane ob 17.00)