Režija: Louis Garrel
Scenarij: Louis Garrel in Tanguy Viel v sodelovanju z Naïlo Guiguet
Produkcija: Anne-Dominique Toussaint
Francoski režiser in igralec Louis Garrel svoje družinske spomine zapakira v domiselno, igrivo in nadvse zabavno mešanico kriminalke in romantične komedije.
Ko Abel izve, da se bo njegova šestdesetletna mati Sylvie poročila z zapornikom, ga zagrabi panika. Ob podpori svoje najboljše prijateljice Clémence bo naredil vse, da bi mamo zaščitil. Toda srečanje z Michelom, njegovim novim očimom, bi mu lahko odprlo nove perspektive …
Festivali in nagrade: Cannes; San Sebastián; Zürich; enajst nominacij za nagrado cezar, vključno za najboljši film, režijo, scenarij in igralca; štiri nominacije za nagrado lumière; nominacija za nagrado Louisa Delluca za najboljši film; festival frankofonskega filma Namur (najboljši scenarij); CineLibri (nagrada za najboljšo knjižno priredbo)
Iz prve roke:
»Moja mama je dvajset let vodila gledališke delavnice za zapornike. Od svojega enajstega leta sem se družil z ljudmi, ki so prišli iz zapora – in se včasih tja tudi vrnili … Doma sem vedno srečeval hecne tipe. /…/ Tudi mama se je poročila v zaporu, jaz pa sem se takoj ujel z očimom, ki mi je odprl vrata v svet, o katerem nisem vedel ničesar. Vedno je zabavno opazovati dva svetova, kako trčita drug ob drugega. /…/ Po maju ’68 so bila sedemdeseta in osemdeseta obdobje uporništva in transgresije. Generacija, ki ji pripadam, je morda zato dobila občutek, da je treba staršem postaviti meje [smeh]. Nekaj tega je tudi v filmu: sin, ki skrbi za mamo, kot bi bil njen oče, in skuša v njeno življenje vnesti malce avtoritete. Misli, da je njegova naloga zaščititi mater – ne pred njeno norostjo, ampak pred srečo. /…/ Namesto intimne, zadržane družinske kronike sem iskal drznejšo, bolj izdelano pripoved. Ker sem izhajal iz lastnega življenja, si nisem mogel privoščiti, da bi posnel kroniko, saj bi vse skupaj postalo preveč transparentno. Raje sem vzel avtobiografske elemente in jih umestil v film, ki se poigrava z žanri, tudi s komedijo, in se tako izognil patosu tragičnih razsežnosti. Odnos med materjo in sinom je v filmu težko obravnavati. Zlahka zaideš pregloboko. Lahkotnejše ko je vzdušje, bolje za film in za gledalca. /…/ Želel sem, da bi bil film Nedolžen potopljen v glasbeni svet matere. François Truffaut je nekoč rekel, da imajo ljudje radi popularno glasbo, ker njena besedila nagovarjajo vse. V le dveh vrsticah pesmi začutiš, da avtor govori o tvojem življenju. Skušal sem posneti ‘pop’ film. Ne le pop v smislu žanra, temveč film, s katerim se lahko vsakdo poistoveti.«
– Louis Garrel
Art kino, torek, 18. 4., ob 19.00