Režija: Éric Gravel
Scenarij: Éric Gravel
Fotografija: Victor Seguin
Montaža: Mathilde Van de Moortel
Produkcija: Raphaëlle Delauche, Nicolas Sanfaute
Socialna drama, posneta v slogu napetega trilerja, spremlja mater samohranilko, ki se v nenehni tekmi s časom bori za preživetje in boljšo prihodnost. Nagrada za najboljšo režijo in igralko v sekciji Obzorja Beneškega filmskega festivala ter posebna omemba na ljubljanskem Liffu.
Julie se po najboljših močeh trudi vzgajati svoja otroka v predmestju, hkrati pa obdržati službo v luksuznem pariškem hotelu. Ko končno prejme povabilo na razgovor za delovno mesto, na katerega je že dolgo upala, izbruhne vsesplošna stavka v javnem prevozu. Vse se ustavi, zamude se kopičijo in krhko ravnovesje, ki ga je Julie vzpostavila, je nenadoma ogroženo …
»Prezaposlena je socialna drama, h kateri sem na neki način pristopil kot k trilerju. Hotel sem, da bi vsakdanja dejanja postala vir napetosti. Glavna junakinja Julie živi na hitrem pasu, a ne ker bi bila vohunka ali agentka Cie, ampak preprosto zato, ker se kot mati samohranilka bori za boljše življenje. /…/ Julie je bojevnica. Zanjo so sprejemljiva vsa sredstva, kar vključuje tudi občasno prirejanje resnice. Je vsakdanja junakinja in želel sem prikazati vse njene plati: vidimo jo v družbi njenih dveh otrok, s sodelavci, prijatelji, na razgovoru za službo. Nikoli ni povsem ista ženska in prav vsota vseh nam pove, kdo v resnici je. Ima napake, zna biti sama sebi največja sovražnica in njena vztrajnost včasih spominja na trmoglavost. Je hkrati močna in krhka. /…/ Film se dogaja med veliko stavko, ki zajame vso državo in se razširi na vse sektorje. Vse se začne podirati, podobno pa doživlja tudi moja protagonistka. Želel sem, da bi individualni in kolektivni boj potekala vzporedno, gledalec pa bi na ta način razumel, da sta povezana, da pripovedujeta isto zgodbo in da je eden posledica drugega. Julie se je znašla v mrtvem kotu; sodi v kategorijo najranljivejših delavcev, za katere je stavka ali kakršna koli oblika predstavništva bolj ali manj nemogoča. Spomnil sem se pariških stavk leta 1995; takrat me je navdušilo, kako so Parižani in prebivalci predmestij pokazali solidarnost in na drugačen način poskrbeli, da je življenje v mestu teklo naprej: hodili so peš, štopali, si med seboj pomagali … Želel sem prikazati to vzdušje vsakodnevnega boja in predvsem solidarnosti.«
– Éric Gravel
Art kino, torek, 23. 5., ob 20.00