Slovenski slikarji, ki so bili sredi osemdesetih let preteklega stoletja na tak ali drugačen način povezani z Galerijo Equrna v Ljubljani, so bili nosilci tedaj aktualna slovenska umetnostna scena, ki se je uspešno vključila v aktualne tokove na mednarodnem likovnem prizorišču, zlasti v smislu neoekspresionizma in t. i. nove podobe, ki sta ju zaznamovali povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj, vizij. Stroge forme je nadomestila moč izraza in fantazije, povrnile so se klasične slikarske tehnike. Na stare položaje se je vrnil zgodovinski spomin, zagate estetskih opredelitev posameznih, med seboj silovito raznorodnih praks, pa je razreševal ohlapni termin postmodernizem.
Predava: kustos Marko Košan
Dušan Kirbiš, Tkivo pokrajine, 1988-89