Spoštovane občanke, spoštovani občani!
Žal letošnji nagovor ob dveh pomembnih prihajajočih praznikih ne more biti optimističen kot običajno. Postavljeni smo namreč pred nove, drugačne izzive, čeprav o podobnih običajno razmišljamo prav v času obeležitve upora proti okupatorju in v času delavskega praznika.
V letošnjem letu obeležujemo poseben jubilej: 80 let, odkar so se v Vidmarjevi vili v Ljubljani sestali predstavniki štirih organizacij, odločeni in prepričani, da je edina prava pot upor proti nacizmu in fašizmu. Da je upor proti okupatorskemu jarmu, diktaturi, potujčevanju, izseljevanju, strahovladi in grožnjam s smrtjo in internacijo edini način, kako med in po vojni ohraniti pokončno držo in obraz pred narodom, ki mu zgodovina že prej ni bila pretirano naklonjena. Najprej protiimperialistična fronta se je junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in objavila svoj program, v katerem pa je bila že tedaj zapisana tudi pravica naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in osamosvojitve ali združitve z drugimi narodi.
A na to smo morali počakati natanko pol stoletja. Prav letos namreč mineva 30 let od zgodovinske odločitve državljanov nekdanje (socialistične) republike Slovenije, da se z odcepitvijo od skupne države podajo na pot samostojnosti in suverenosti. Tri desetletja, ki smo jih preživeli kot samostojna država, nas morajo navdajati s ponosom, zgodovini pa moramo biti hvaležni, da nam je bilo dano doživeti morda najbolj prelomen trenutek slovenske, pa tudi svetovne zgodovine, ko so se v obdobju pred 30 leti na novo zapisale državne meje v Evropi in Evraziji.
Zgodovinskega pomena obeh dogodkov najbrž ni potrebno posebej izpostavljati, saj bi bila Slovenija v primeru, da bi se zgodovina obrnila drugače, tudi drugačna država. Lahko pa tudi, da nas sploh ne bi bilo. Zato moramo biti našim predhodnikom, tako tistim v letu 1941 kot tistim v letu 1991, izkazati hvaležnost za njihovo požrtvovalnost, odločnost in pripravljenost, da za dosego cilja darujejo in žrtvujejo tudi svoja življenja. V obeh primerih se je upor torej izkazal za pravilno odločitev.
Drugi praznik, o katerem lahko letos razmišljamo nekoliko manj optimistično, je 1. maj – praznik dela. Žal je Slovenj Gradec v zadnjem desetletju, zaradi odločitev lastnikov dveh gospodarskih družb, ki sta predstavljali jedro gospodarstva v našem lokalnem okolju, to je podjetje Prevent v letu 2010 in v letošnjem letu podjetje Adient, izgubil skoraj 2000 delovnih mest, prizadetih pa je skoraj trikrat toliko družinskih članov, poslovnih partnerjev, podizvajalcev in mnogih drugih.
Epidemija je žal dodobra premešala ekonomske tokove in prepričan sem, da bo podobnih tragičnih zgodb za zaposlene v prihajajočem obdobju še več. Zagotovim lahko, da se bomo kot lokalna skupnost še naprej trudili pomagati gospodarstvu, s tem pa predvsem zaposlenim, torej našim občankam in občanom, da krize prebrodijo. Če pa bo do njih prišlo, bomo skupaj z ostalimi deležniki skušali najti alternative, kot se trudimo tudi sedaj, v primeru Adienta.
Vsekakor vam želim, da bi praznik dela praznovali tako kot se spodobi: ponosno, da vam je dano ustvarjati in preživljati sebe in svoje družine. Upam seveda, da vas delo izpolnjuje in navdaja z zadovoljstvom, hkrati pa omogoča dostojno življenje, kar je naš skupen cilj. Zato ne popuščajte! Kar so delavstvu izborili prvi borci za delavske pravice, naj ostane cilj tudi današnjim generacijam.
Ker se v času epidemije organizirano ne bomo mogli srečati, vam želim prijeten pohod ali kresovanje, če si ga boste omislili v omejenem številu in ob upoštevanju navodil za preprečevanje okužb.
Hvala, da skozi te težke in nepredvidljive čase, korakamo povezani, hvaležni za vzajemno pomoč in spoštljivi drug do drugega. V teh časih je slednje še posebej pomembno!
Želim vam prijetno praznovanje in veliko optimizma. Potrebovali ga bomo.
Tilen Klugler,
župan