Miloslav Mičović - Mičo: »V klubu smo bili z dušo in telesom«
Nogometni trener Miloslav Mičović, prejemnik Železnikarjeve plakete za razvoj nogometa v Slovenj Gradcu, je z delom v domačem nogometnem klubu začel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z rednim izobraževanjem trenerjev se je takrat v klubu začelo kvalitetnejše delo. V sodelovanju s kasnejšim selektorjem Zdenkom Verdenikom je Miloslav kot prvi nogometni trener v naši občini pridobil takrat najvišjo možno licenco.
Mičo, kot ga kličejo prijatelji, se še spomni prvega stika z otroki, kakšnih 15 jih je prišlo na trening. Domača nogometna šola je z dobrim delom hitro napredovala. Zaradi velikega naraščanja števila otrok na treningu nogometa so organizirali ločene vadbe selekcije ter začeli pridobivati kakovostne trenerje. Kmalu so se kadeti in mladinci uvrstili v drugo ligo.
»Začetki niso bili lahki. Znali smo pridobiti in motivirati ljudi, ki imajo radi nogomet. Z vztrajnostjo smo tudi organizacijsko napredovali in začeli dosegati dobre rezultate. Udeleževali smo se številnih turnirjev doma in v tujini. Postopoma smo vzgajali generacije mladih nogometašev in se sčasoma uvrstili v drugo mladinsko nogometno ligo.«
Pod vodstvom Miloslava je v Slovenj Gradcu vadilo veliko število nadarjenih otrok, ki so v kasnejših obdobjih pustili svoj pečat na športnem področju. »Nogomet ni le igra in rezultat, je tudi vzgoja ter krepitev odnosa in pripadnosti do kluba in trenerja.«
»V klubu smo bili z dušo in telesom, sami smo denimo kosili travo, velikokrat tudi drese kupovali z lastnim denarjem. Ko je bilo treba, sem opravljal še delo dežurnega zdravnika na tekmah, pisal zapisnike, vse delo smo opravljali brezplačno. Dobri rezultati pridejo s trdim delom, vztrajnostjo in strokovnim pristopom.«
Miloslav Mičović je bil 18 let predsednik kulturnega društva slovenjgraške bolnišnice ter z organizacijo več kot sto razstav izjemno dejaven na področju kulture. Leta 2010 je prejel Bernekerjevo nagrado Mestne občine Slovenj Gradec.
Ivan Praprotnik: »V rokometu sem spoznal veliko prijateljev«
Novinar Ivan Praprotnik, nekdanji rokometni igralec in predsednik domačega rokometnega kluba (1981–1992), je bil v mladih letih sprva navdušen nad nogometom, v rokomet pa je prišel čisto po naključju. »Delovo dopisništvo v Slovenj Gradcu, kjer sem delal, so leta 1981 obiskali predstavniki rokometnega kluba in mi predlagali, da bi prevzel vodenje takrat najprestižnejšega kluba v mestu. Zame je bil slovenjgraški rokometni klub visoko na športnem piedestalu. Ugriznil sem v to vabilo in takrat se je začelo. Prva funkcija … pa kar predsednik, v zelo zahtevnih časih. To so bila leta suhih krav, a smo jih z zavzetim delom vseh, predvsem pa igralcev, ki so ostali in ki so prišli iz lastnega naraščaja, premagali.«
Pod njegovim predsedovanjem so vzpostavili delo vseh ekip, tudi pri mladih so bili zelo uspešni. »Takrat nam je le redkokdo verjel, a smo vztrajali in lahko rečem, tudi uspeli. Športna dvorana je bila zadnja osemdeseta in prva devetdeseta leta spet polna. Spomnim se, da smo v polfinalu pokala Slovenije doma premagali Celje, gledalcev pa je bilo okrog tisoč. Takrat so se znova okrepile tudi funkcionarske vrste.«
Med največje uspehe štejeta dva naslova slovenskega članskega prvaka. »To nam je uspelo 1988 in 1990. Dvakrat smo igrali v drugi jugoslovanski ligi. Takrat smo med štirinajstimi ekipami osvojili peto mesto. Velikokrat smo igrali v finalih mladinskih in pionirskih prvenstev. Leta 1985 smo bili slovenski mladinski prvaki, leta 1981 tudi pionirski prvaki Slovenije. V Slovenj Gradec smo pripeljali državne reprezentance Japonske, Španije, igrali smo z ekipo ZDA.«
Ivan Praprotnik je bil tudi član predsedstva RZS, predsednik združenja drugoligašev v Zagrebu in član kontrolne komisije RZJ v Beogradu. Ko je odložil vodenje RK Slovenj Gradec, je bil na predlog RK Celje kar dvanajst let član arbitražne komisije RZS.
Slovenjgraški klub in rokomet aktivno spremlja še danes in že dve leti piše kolumne o dogodkih v rokometu, tako v Slovenj Gradcu kot v Sloveniji. »Tako sem združil dve svoji veliki ljubezni, delo v novinarstvu in slovenjgraškem rokometu. Z njima sem naredil svoje življenje bolj bogato. V rokometu sem spoznal veliko prijateljev.«
Darko Žugelj: »Najbolj me razveseli polna telovadnica otrok«
Darku Žuglju, predsedniku Odbojkarskega kluba Slovenj Gradec, šport pomeni veliko. Že kot otrok je igral nogomet, ker takrat še ni bilo primernih igrišč, so si gole sami postavili na travniku. Ko se je iz Mislinje preselil v Slovenj Gradec, je bil aktiven v društvu Gojko, kjer so igrali mali nogomet in se udeleževali vseh turnirjev v okolici. Nekaj let je treniral nogomet v društvu Partizan, prav tako je nogomet igral med služenjem vojaškega roka v Črni gori in v času študija v Mariboru.
Ker sta kasneje njegovi hčerki za svoj šport izbrali odbojko, se ji je tudi sam začel v večji meri posvečati. »Pri nas v Slovenj Gradcu takrat še ni bilo kluba. Povezali smo se nekateri starši s trenerjem ter leta 2005 ustanovili društvo ter porazdelili zadolžitve in funkcije.« Že od ustanovitve društva opravlja funkcijo predsednika.
Odbojka se v Slovenj Gradcu dobro razvija. »Veliko mladih se odloči za odbojko, saj je zelo primeren šport za nežnejši spol. Ni kontakta z nasprotnikom, zato je tudi manj poškodb, igra je hitra in dinamična. Se pa pri nas pojavljajo težave s pomanjkanjem trenerjev, zato smo tudi opustili odbojko za fante. Želel bi si, da iz prvih generacij naših igralk pridobimo nekaj trenerskega kadra. Letos bomo usposobili dve trenerki, tako bodo konec leta imele licenco že štiri naše nekdanje igralke. To je poleg finančnega vidika in primernih prostorov za trening najpomembnejše za klub.«
Med uspehi, ki jih je Odbojkarski klub Slovenj Gradec nanizal pod predsedovanjem Darka Žuglja, sam izpostavlja 2. mesto kadetinj na državnem prvenstvu leta 2008 ter zmage, ki so jih nanizale članice v prvi državni ligi leta 2014. Mlajše ekipe v državnem prvenstvu redno osvajajo mesta 6.–16., praviloma se redno uvrščajo na mednarodne igre otrok.
»Veliko več kot priznanja mi pomeni in razveseli, ko vidim polno telovadnico otrok. To je največje zadovoljstvo pri mojem prostovoljnem delu in plačilo za trud.«
Vir: MN, SGlasnik