Po desetih letih vodenja naše galerije se podajate novim izzivom naproti. Zakaj ste se odločili za ta korak?
V KGLU sem preživela lepo obdobje, deset let je obdobje, v katerem lahko do neke mere uresničiš svojo vizijo. V galeriji ostaja še veliko zanimivih tem, ki se jih velja lotiti. Sama pa po desetletju potrebujem drug izziv, kar je bil glavni razlog za mojo odločitev. Koroško galerijo zapuščam z mešanimi občutki, saj je to ustanova, s katero sem profesionalno odrasla, institucija, v kateri sem lahko uresničila veliko načrtov, Slovenj Gradec kot mesto mi je dal te možnosti.
Nova funkcija je veliko priznanje za vaše dosedanje delo. Kakšni bodo poudarki vašega dela v prihodnje?
Želim nadaljevati smer, ki sem jo zastavila v Slovenj Gradcu, v galeriji, ki ima sicer drugačno poslanstvo kot Kunsthaus Graz. Moj programski poudarek je ukvarjanje z družbeno angažiranimi temami, ki smo jih izpostavljali tudi v KGLU. Tovrstne teme so pomembne, saj se dotikajo vseh nas. Po treh letih soočanja z epidemijo, zdaj z vojno, smo na prelomnici, ko je treba premisliti delovanje kulturnih ustanov in je priložnost redefiniranja naše družbene pozicije.
To ne bo vaša prva izkušnja v tujini …
Leta 2006 sem prejela delovno štipendijo Kulturstiftung des Freistaates Sachsen, nato sem tri leta delala v Galeriji za sodobno umetnost v Leipzigu. To je bila moja prva izkušnja z nemško govorečim prostorom, tam sem pridobila izkušnje, ki so mi bile v veliko pomoč pri nadaljnjem delu.
V Koroški galeriji likovnih umetnosti ste začrtali in izpeljali mnoge odmevne projekte …
V KGLU sem videla velik potencial, zato sem se pred desetimi leti tudi odločila, da kandidiram za mesto direktorice. Mednarodna zbirka koroške galerije je nastala na podlagi zelo specifične preteklosti mednarodnih razstav pod pokroviteljstvom Združenih narodov, ki so se že zgodaj začeli ukvarjati z družbeno angažiranimi temami, predvsem s temo vojne. V tej zbirki sem videla potencial tako zaradi načina njenega nastanka kot solidarnostne zbirke kot tudi zaradi zgodbe, ki je povezana z galerijo. V 60 letih se je povezala celotna skupnost mesta, iz pobude angažiranih posameznikov, somišljenikov Karla Pečka, je zrasla ideja o galeriji, ki je dejansko neproporcionalno velika za tak kraj, na kar smo vsi Korošci lahko ponosni. Morda smo dandanes že rahlo pozabili, da so tovrstna povezovanja in projekti nekih družbenih skupin, mest in krajev zelo pomembni, saj nas osmišljajo. Skozi zgodbe in projekte sem želela črpati iz preteklosti inspiracijo za sedanjost, v času, ko smo morda preveč izolirani v svojih zasebnih življenjih, ko smo vpeti v vsakdanje skrbi in zato velikokrat pozabimo na pomen povezovanja in delovanja v skupnosti.
Radi se primerjamo s tujino. V čem so presežki naše galerije?
Presežek KLGU je med drugim to, da je zastavljena kot javna ustanova, kar pomeni, da deluje v službi javnosti. To je velik zaklad, ki v tujini ni zelo pogost, da institucija deluje za javnost ter daje velik poudarek izobraževalnim aktivnostim. V KGLU bi si tega želeli še več, vendar glede na kadrovske omejitve, s katerimi se že vrsto let soočamo, ne zmoremo večjega obsega tovrstnih dejavnosti. Kljub temu težimo k temu, da smo povezovalna, izobraževalna javna ustanova.
Kakšna naj bo usmeritev koroške galerije v prihodnje?
Strateški načrt KGLU, ki je eden od temeljih dokumentov, sledi poslanstvu galerije, ki so ga zastavili že moji predhodniki: Karel Pečko, Milena Zlatar in Marko Košan. Sama sem stopala v velike čevlje, ki sem jih skušala nositi z vsem spoštovanjem do dela, ki so ga omenjeni opravili. Želim si, da bo tudi popotnica za novo vodstvo. Ohranjanje poslanstva hkrati z nekimi novimi fokusi in poudarki, kar je lahko za galerijo samo dobro.
Kako so se nedavni časi izolacije in spremenjenih razmer odrazili v galeriji?
Pri nas opažamo izgubo našega zvestega občinstva. Prav tako smo tudi na prelomu neke generacijske menjave. Prej samoumevne stvari zdaj to niso več. Premisliti bo treba, kakšna je vloga kulturnih institucij. Muzeji in galerije vsako leto premišljamo svoje pozicije. Ravno zaradi tega smo v družbi zelo potrebni in nujni, saj na vseh področjih našega življenja prihaja do upada poglobljenosti in resnih tem, do negativne popularizacije vseh vsebin. Tu smo muzeji in galerije tudi stebri družbenih vrednot. Nismo najbolj popularni, smo pa tisti, ki nosimo drugo sporočilnost in bolj poglobljen uvid v določene teme.
Večkrat ste opozarjali na neprimerno financiranje vaše ustanove …
KGLU je institucija, ki jo v 80 odstotkih financira Ministrstvo za kulturo, preostalo občine ustanoviteljice. S projekti skušamo pridobiti dodatno financiranje. Od nas se pričakuje veliko več kot leta nazaj, sploh v izpolnjevanju določenih vlog in ponudbe za publiko, ki je vedno bolj zahtevna, saj vedno bolj kakovostne vsebine dobiva drugje. Tako smo nenehno v konkurenci z ostalimi, bolj zabavnimi temami. Sistemsko smo finančno in kadrovsko podhranjeni. Od iznajdljivosti direktorjev in požrtvovalnosti kustorjev je bilo odvisno, ali smo lahko izpeljali določene projekte. Upam na tektonske premike na področju kulturne strategije v Sloveniji. V smislu, da umetniki kot ustvarjalci ne bodo več zadnji člen v tej verigi. Zavedati se moramo, da smo institucije tukaj zaradi umetnikov in zaradi občinstva.
Kakšni so načrti glede zapuščine Karla Pečka?
Mestna občina Slovenj Gradec ima veliko posluha na tem področju, vendar delamo korak za korakom. Pričakujem, da se bo v prihodnosti na tem področju aktivno delalo, predvsem glede ureditve ateljeja in stalne postavitve del v prostorih, kjer je Karel Pečko živel in ustvarjal. Letos smo pridobili nove depojske prostore, kar je za galerijo ključnega pomena. S tem smo rešili problematiko, za kar smo si skupaj z muzejem intenzivno prizadevali.
Vir: SGlasnik (MN)