Primarij Drago Plešivčnik, dr. medicine, zdravnik, politik in humanist je razumel tisto globlje sporočilo človeške ustvarjalnosti, ki pogosto ni prepoznavno na prvi pogled. Spoznal je, da poetika vsakega ustvarjalnega človeka, znanstvenika/znanstvenice, umetnika/umetnice nosi vsebine in sporočila, ki so večno aktualna; človeku dajejo ne le koristna znanja in doživetja, ampak predvsem spoznanja. Bil je glasnik humanosti in miru v njemu dragem mestu, Slovenj Gradcu, ki je tudi zaradi njegovega nesebičnega doprinosa dobilo leta 1989, po sklepu generalne skupščine OZN, naziv Mesto - glasnik miru.
Nadvse zgovorno je tudi spoznanje zdravnika/kirurga, katerega pogled na medicino so si zapomnili njegovi kolegi, ko je vedno znova poudarjal: »Kirurg ne sme pozabiti na nežno in občuteno operiranje, saj mora pristopiti do živega tkiva s spoštovanjem.«
Zvest Hipokratovi prisegi je tudi z drugimi človekoljubnimi dejanji, skupaj s somišljeniki, pripomogel, da je Slovenj Gradec postal mednarodno prepoznavno in ugledno mesto. Organiziral in vodil je pomembne strokovne simpozije na področju zdravstvene stroke kot tudi drugih humanističnih strok. Doprinesel je k ugledu bolnišnice in kulturnih ustanov na Koroškem. Vrsto let je predsedoval organizacijskim odborom za pripravo mednarodnih razstav v Slovenj Gradcu ter sodeloval z nacionalnimi komisijami v okviru OZN in UNESCO. Bil je pobudnik Rotarijskega omizja na Koroškem, ustanovni član Fundacije Prežihovega Voranca … Družbeno aktiven je bil vse od gimnazijskih let, ko je leta 1948 organiziral prvo mladinsko delovno brigado za izgradnjo gimnazijskega poslopja na Ravnah na Koroškem.
Mednarodna razstava Za boljši svet (1979), v nizu predhodnih in bodočih razstav (Mir, humanost in prijateljstvo med narodi leta 1966, Mir leta 1975 , Mi za mir leta 1985 …), je nosila pomenljivi naslov; bil je med avtorji tega mota in je udejanjal boljši svet v okviru poklicnega poslanstva kot tudi širše. Razstavi na pot je v uvodniku kataloga zapisal, da je razstava nakazovala žgoče težave, tavanja današnje in jutrišnje vsakdanjosti s poskusi razrešitve. »Ne mir smrti, le živi mir je elementarna dobrina človeštva! … Vojaške akademije so premalo, da bi svet živel v miru. Potrebne so Akademije miru, ki naj postanejo šoloobvezne za vse ljudi ...«, so bile njegove preroške besede.
V njem ni zbledelo razočaranje nad dostojanstvom človeka, ki ga blodne ideje in grobost spopadov vedno znova spreminjajo v zver. Doživel je grozote druge svetovne vojne, se pridružil narodno-osvobodilnemu boju in se nikoli ni nehal spraševati: »Mar je omama zla res tako opojna, da se ji ne moremo odreči? Mar naj le poguba drugega prinaša odrešenje? … Podpisani sporazumi med državami so pogosto trhli, mirovna pogajanja dolgovezna … kri pa teče … in okrogla miza sveta je majava … «
Pa vendar je verjel v Mir, v Organizacijo združenih narodov, v njeno poslanstvo. »Mir je najboljše hranivo življenja, / sožitje najlepša zdravica ljudi!«/ Človek človeku naj kopja ne reže, / misli o boljšem svetu naj rajši rodi.« // Okrogla miza sveta - / naj zbira družno človeške rodove, / mir je dobrina, / za vsakogar vredna nenehne skrbi!«, je zapisal leta 1975 ob 30-letnici OZN.
Njegove pronicljive misli in ideje so bile kronane s konkretnimi dejanji, vedno v korist ljudi: delo v bolnišnici, v številnih odborih in komisijah, v parlamentu, pri dobrodelnih aktivnostih … Vse je vodilo v merljive rezultate. Njegov smisel za diplomacijo je bil dragocen, zato so ga povabili k najbolj zahtevnim nalogam. Vodil je priprave za sprejem generalnega sekretarja OZN Pereza de Cuellarja v Slovenj Gradcu, ki je mesto obiskal leta 1985. Ob beatifikaciji Antona Martina Slomška (1999) je delegacija iz Slovenj Gradca odšla v Maribor, da bi izrekla dobrodošlico papežu Janezu Pavlu II. Glas o kulturi in o mestu Glasniku miru se je moral slišati vedno in povsod. Tudi njegovi predniki, Plešivški, so znali z vnemo udejanjiti skoraj nemogoče, navdušiti ljudi. Na Plešivcu so zgradili najvišje ležečo cerkev v Sloveniji - cerkev sv. Uršule; posvečena je bila leta 1602. Štiri stoletja pozneje (med leti 2003 – 2006) je gradbenemu odboru za njeno celovito obnovo predsedoval njihov potomec, primarij Plešivčnik. Bil je tudi pobudnik za novi Uršljegorski Križev pot, na njemu nadvse ljubi koroški Gori, ki objema vse tri doline, Mislinjsko, Mežiško in Dravsko. Skupaj s somišljeniki in Rotary klubom so realizacijo postaj Kristusovega martirija zaupali štirinajstim sodobnim umetnicam in umetnikom. Tudi v tem primeru je primarij Plešivčnik izkazal razumevanje za poetike vsakega med njimi. Iskali so pomene in simboliko v smislu življenjske poti človeka, kot tudi sporočilo, ki je onkraj naših predstav in ga zaslutimo skozi umetniško delo. Razumel je in se pridružil načelom filozofinje in zgodovinarke Hannah Arendt; opozarjala je na banalnost zla in bila prepričana, da je umetnik še zadnji posameznik, ki nam pomaga dogajanja preroško odstirati.
Simbolika Križevega pota je predvsem premišljevanje o življenju in smrti; zdravniki o tem veliko premišljujejo. Zavezani so Hipokratovi prisegi, ravnanju po načelih etike. Primarij Plešivčnik je bil svetal vzgled za vse druge. Zavedal se je tega, kar lahko povzamemo z besedami iste Hannah Arendt, ki pravi, da človeški obstoj, ki je oropan tradicionalnih, transcendentnih, religioznih in moralnih meril, s katerimi premosti prepad med preteklostjo in prihodnostjo, izgubi usmeritev v svetu. Človeško gledano, ni ne preteklosti ne prihodnosti, je sedanjost in neskončne spremembe.
»Čas pa teče v neskončnost in ni mu dosti mar za človeško minljivost in ranljivost«, je spoznanje njegovega sopotnika, kirurga Janeza Gorjanca, ko je razmišljal o kolegu, o predstojniku travmatologije, vodji kirurškega oddelka in pozneje dolgoletnemu direktorju ugledne slovenjgraške bolnišnice, je izpostavil njuno skupno delo za operacijsko mizo, ko posebno okolje, vzdušje in sama narava dela izražajo povezanost operacijskega tima. Primarij Plešivčnik je znal voditi time: v službi deliti znanja s sodelavci, izpeljati strokovne simpozije, številna kulturna srečanja na domačem in mednarodnem nivoju. Verjel je v znanost in kulturo.
V smislu Ciceronovega razumevanja besede kultura (Cultura autem animi philosophia est), ki pomeni kultiviranje duha, pa so naravoslovje, znanost, umetnost, zgodovina in premišljevanje o življenju ključni za človekovo eksistenco.
Poslovil se je to pomlad, ko cvetijo češnje in praznujemo praznik upora. Odšel je od svojih dragih, od svoje družine in od vseh nas, Korošcev, državljanov Slovenije in Evrope, od državljanov Sveta. Kako pomenljivo, da prav v Kajuhovem letu, v letu, ki je razglašeno za leto pesnika in partizana Karla Destovnika - Kajuha (1922-1944). Oba je družilo človekoljubje, pravičnost in predanost umetnosti in kulturi. Oba sta verjela v Boljši svet …
Karel Destovnik Kajuh, DROBNA PESEM: »Jaz sem droben, droben list, ki drevo mu daje hrano. To drevo iz zemlje rase, zemlja pa je vir življenja, in življenje vir človeštva, in človeštvo, to je hrast, ki človeku daje rast.«
Milena Zlatar
Literatura
Mir 75 / 30 let OZN, Angažirana figuralika, katalog izdal Zavod za kulturo – Umetnostni paviljon, Slovenj Gradec, 1975
Za boljši svet, Mednarodna likovna razstava, katalog izdal Umetnostni paviljon, Slovenj Gradec, 1979
Mi za mir, mednarodna likovna razstava, predgovor v katalog Javier Pérez de Cuéllar, generalni sekretar OZN, katalog izdal Umetnostni paviljon, Slovenj Gradec, 1985
Janez Gorjanc: Čas teče v neskončnost, ko da mu ni dosti mar za človeško minljivost in ranljivost; (O prim. Dragu Plešivčniku, Izpod Brinjeve gore v Slovenj Gradec, Kulturno društvo Mohorjan, Prevalje 2009), Slovenjgraška knjiga, uredila Niko R. Kolar in Vinko Ošlak, izdala Slovenska matica, Ljubljana, 2014, str. 424-428
Hannah Arendt: Med preteklostjo in prihodnostjo (Šest vaj v političnem mišljenju), slovenska izdaja, Založba Krtina, Ljubljana, 2006
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------