Kraji in mesta z lepo urejeno okolico nas vedno znova prevzamejo in v nas spodbudijo dobre občutke, kakršne le težko dobimo v središčih mest, sredi križanja cest, trgovskih centrov ali poslovno-industrijskih con. Zelene površine v mestu: od lepo urejenih zasebnih vrtov do mestnih parkov ne zvišujejo le kvalitete bivanja in dobrega počutja, ampak tudi pripomorejo k prepoznavnosti določenega kraja.
Znan pregovor pravi »Sosed brez soseda ne more živeti,« zato smo se tudi na Mestni občini Slovenj Gradec, v okviru Združenja občin Slovenije (ZOS), udeležili strokovne ekskurzije v avstrijskem Gradcu in mesec dni kasneje še v Mestni občini Krško. Z vami bi tokrat radi delili osnovne cilje in vizije razvoja, na kratko predstavili organizacijo graške mestne uprave na tem področju, nekaj referenčnih projektov in izpostavili pomen zelene infrastrukture v mestu.
Organizacijsko imajo na občini Gradec ločen Oddelek za zeleno in modro infrastrukturo, v katerem je zaposlenih 35 ljudi in se podrobneje deli na 5 enot:
- enota za varstvo pred poplavami – načrtuje in gradi zaščitne ukrepe ter pripravlja lokalni program, zlasti po katastrofalnih poplavah, ki so leta 2005 prizadele celotno občino Gradec. Enota se ukvarja tudi z renaturalizacijo rek, kar pomeni z vzpostavitvijo prvotnega stanja, ravno nasprotno kot regulacija;
- enota za varstvo dreves – skrbi zlasti za mestno drevje na javnih in zasebnih površinah, ki predstavljajo skupno korist;
- enota za načrtovanje zelenih površin in odprtih prostorov – skrbi za zagotavljanje zelenih površin, med drugim odkupuje degradirana in nekakovostna zemljišča ter jih spreminja v zelene površine, otroška igrišča in podobno;
- enota za varstvo okolja – izvaja projekte za povečanje biološke raznolikosti;
- enota za gozdove – skrbi za gospodarjenje z občinskim in državnim gozdom ter izvršuje tudi nadzor nad zasebnimi lastniki.
Strateško načrtovanje zelene infrastrukture v mestu ni pomembno le z estetskega vidika, temveč je zelo povezano s stroški in količino dela glede vzdrževanja in kvalitete bivanja prebivalcev. V poletnih mesecih je zlasti opazna velika razlika v temperaturi pod krošnjami dreves v primerjavi z golimi, tlakovanimi površinami, ki se lahko razlikuje tudi do 30 °C. Tako imenovani vročinski otoki v mestu nastanejo večinoma tam, kjer ni veliko zelenih površin in dreves.
Na občini Gradec se zavedajo, da za hlajenje mesta potrebujejo velika drevesa, ki jim morajo nameniti dovolj prostora ne le nad zemljo, temveč tudi pod njo, saj se bistveni del pri drevesih dogaja v koreninah, ki črpajo vodo in hranljive snovi. S projektom preureditve okolice graškega Lendhotela so dokazali, da drevesa z zadostno količino vode in prostora pod zemljo rastejo veliko hitreje in so bolj zdrava kot drevesa, omejena z majhnimi sadilnimi luknjami ali slabim substratom. V okolici Lendhotela in s projektom Leonhardgurtel so odvodnjavanje padavinske vode z vseh tlakovanih površin speljali preko cevi v prostor pod drevesi in v zelene površine.
Vključili so celo odpadne gospodinjske vode, ki gredo najprej skozi čistilno napravo, potem pa služijo za zalivanje zelenih površin in rast dreves. Ostali splošni cilji, ki jim sledijo so: odstraniti čim več tlakovanih površin, pri novogradnjah uporabljati čim bolj vodoprepustne materiale, uporabljati avtohtone in druge primerne vrste dreves, ki so odporne na dane življenjske razmere.
V Sloveniji je še zmeraj razširjeno laično prepričanje ljudi, da živimo sredi gozdov in da so drevesa samoumevni del okolja, vendar temu ni tako. Drevo, ki je bližje izvoru prekomernega pregrevanja ali prekomernega onesnaževanja, ima bistveno večji 'čistilni učinek' kot drevo, ki raste sredi Pohorja. Posledično je tudi vrednost drevesa v mestu za prebivalce bistveno večja. Podobno je z zelenimi površinami in poplavami. Vodo je najbolje in stroškovno najceneje zadržati tam, kjer pade, zato imajo zelene površine v mestih velik pomen.
Zeleno omrežje v občini Gradec načrtujejo tako, da ima vsak občan največ 300 metrov peš hoje do zelene površine. Podobne usmeritve veljajo tudi za Slovenijo, na strokovni ekskurziji v Krškem je Inštitut za politike prostora (IPOP) predstavil pravilo 300/30/3, katerega avtor je nizozemski strokovnjak za mestno gozdarstvo dr. Cecil Konijnendijk van den Bosch. Pravilo pomeni, da bi vsak prebivalec mesta moral biti od najbližje kakovostne zelene površine oddaljen največ 300 m. Drevesne krošnje bi morale prekrivati minimalno 30 % površin v mestnih soseskah in vsak prebivalec mesta bi moral ob pogledu skozi okno zagledati vsaj 3 drevesa.
Zadnje čase opažamo, da se v mestih sadi zmeraj več manjših vrst dreves, zaradi strahu pred velikimi vrstami, ki, po mnenju nekaterih, naj ne bi sodile v urbano okolje. Pri izboru za naj drevo v različnih mestih po Sloveniji vselej izberejo največja in mogočna drevesa. Splošno pravilo je namreč, da se vrednost urbanih dreves zvišuje z njihovo starostjo in velikostjo. Za primerjavo si predstavljamo 100-letno bukev, ki je visoka preko 20 m, premera krošnje okoli 12 m ter prekriva 120 m² tal. Takšno drevo ima približno 600.000 listov, katerih skupna površina je 1.200 m². V sončnem dnevu predela okoli 18 kilogramov CO2. Skozi liste takšne bukve se ves čas filtrira skoraj 36.000 kubičnih metrov zraka. Iz drevesa izhlapi 400 litrov vode na dan in na tak način drevo tudi vlaži ozračje, s pomočjo fotosinteze pa proizvede 13 kilogramov kisika, kar zadovolji dnevno potrebo po svežem zraku za 10 ljudi.
Na drugi strani si predstavljajmo, da takšno drevo posekamo in ga želimo nadomestiti z novim, manjšim drevesom. V tem primeru bi, da nadomestimo pozitivne učinke odrasle bukve, potrebovali 2.000 mladih dreves s prostornino krošnje 1 m² oziroma bi morali čakati približno 100 let, da bi drevo zrastlo do takšne velikosti in bi prebivalcem mesta spet nudilo vse omenjene prednosti velikih dreves. S tega vidika je za kakovostno življenje v mestih eden najpomembnejših ukrepov ohranitev, zaščita in primerna nega velikih in starih dreves.
»Strateško načrtovanje prostora je temelj razvoja in ohranjanja identitete našega kraja.«