Spoštovani!
Na predvečer državnega praznika, slovenskega dneva državnosti, ki ga v Sloveniji praznujemo 25. junija, v počastitev dneva, ko je naša, tedaj še mednarodno nepriznana država, Republika Slovenija, tega dne leta 1991, z deklaracijo o neodvisnosti, razglasila voljo svojih državljanov, ki so 26. decembra leta 1990, na plebiscitu, na katerem se je za neodvisnost in samostojnost Republike Slovenije izreklo skoraj 90 % tedanjih volilnih upravičencev, sporočila nekdanji skupni državi, Evropi in svetu, da se podaja v novo, drugačno prihodnost. Slovenija je tako, slabo leto dni kasneje, 22. maja 1992, uradno postala 176. mednarodno priznana polnopravna članica Organizacija združenih narodov.
Glas Slovenije se je tedaj slišal daleč. In glas Slovenije je bil tedaj cenjen kot glas razuma in sprave, saj se je naša novorojena domovina na pot samostojnosti podala kot ena od redkih držav na območju dotedanje Jugoslavije, v katerih te poti niso zaznamovale vojne strahote, kakršnim smo bili priča v sosednjih republikah nekdanje skupne države. In vendar je prav naše mesto plačalo visoko ceno. Bližina državne meje ter oboroženih konfliktov in spopadov na mejnih prehodih je botrovala izgubam. V le enem usodnem poletnem dnevu pred 30 leti smo namreč izgubili tri pogumna življenja. Bil je to dan, ko smo dojeli resnost in prelomnost situacije. Bil je to trenutek spoznanja, da nič več ne bo, kot je bilo. Željko Ernoič, Vincenc Repnik, Bojan Štumberger so imena, ki so vklesana na spomeniku padlim v osamosvojitveni vojni. Imena naših sokrajanov, sinov, bratov, očetov, ki so padli za našo samostojnost in neodvisnost. Imena požrtvovalnih in pogumnih junakov, ki so se tistega usodnega dne podali izvršiti svojo dolžnost. Ki jih je gnal klic domoljubja in želje po varovanju in zaščiti svojih bližnjih in želje po tem, da ubranijo vrednote, ki so jih delili, ko so se znašli pred sovražnikovimi kroglami, ki so tistega usodnega dne malodane naključno iskale svoje žrtve. Imena, ki jih ne smemo in ne moremo prepustiti pozabi.
Od prelomnega junija 1991 so pretekla tri desetletja izzivov, uspehov, pa tudi napak. Tri desetletja zorenja, iskanja sprave in načinov sodelovanja. Oblikovanje demokratičnih vzvodov oblasti, oblikovanje lastne valute, mednarodna uveljavitev in prepoznanje tudi v očeh tistih, ki v zgodbo o naši samostojnosti v začetku sicer niso verjeli. Vstop v evropsko družino narodov in prevzem skupne evropske valute, odprtost, preobrazba in reforme. Trenutek zmagoslavja, obdobje, v katerem se je nacija zapisala v zgodovino, obdobje samozavesti in optimizma, pa je prinesel tudi zvrhano mero tveganja in izzivov, saj smo morali v kratkem, po-osamosvojitvenem obdobju izoblikovati in doseči tisto, kar je večina svetovnih narodov gradila stoletja.
Polni pozitivne evforije in optimizma smo pozdravili rojstvo države, v kateri se bomo ljudje razumeli med seboj, si pomagali, kjer lastnih koristi nihče ne bi postavljal nad pravice drugih in kjer si ne bi vsiljevali ideologij, proti kakršnim smo se izrekli na plebiscitu. Želeli smo le živeti svobodno, neodvisno, biti sami svoje sreče kovači v okolju, kjer bi drug drugemu, z roko v roki pomagali slediti ideji naših predhodnikov, ki so to pot začrtali pred 30 leti.
Čeprav smo vedeli, da bo težko, da bo na tej poti veliko, morda preveč ovir, smo se nanjo podali. Dosegli smo veliko. A je bilo za to potrebnih tudi veliko odrekanj. Izzivi, pred kakršne nas je v zadnjem letu pahnila epidemija, nam dajejo slutiti, da morda za vse nas, za ves svet, ne le zgolj za našo Slovenijo, prihajajo še težji časi. Optimizem in evforijo izrinjata previdnost in preudarnost. Svoboda, samostojnost, neodvisnost, temeljne človekove pravice in vrednote, ki smo si jih pred tremi desetletji izborili odločno, a po mirni poti, postajajo v kontekstu današnjika nekaj, za kar se bo, kot kaže, potrebno še kako zavzemati. Vrednote, ki si jih ne moremo pustiti vzeti, saj smo se zanje borili, umirali in se žrtvovali tedaj in se žrtvujemo tudi sedaj.
Nismo velesila, morda smo v mednarodni skupnosti zaradi svoje majhnosti tudi prezrti, morda nas ne obravnavajo dovolj resno in enakopravno. Pa bi nas morali, saj je bila Slovenija ena od prvih, ki se je pred tremi desetletji odločila za korenito spremembo družbenega ustroja in ki je pokazala pravi način in pot, ki bi ji lahko sledili tudi ostali. Ni bilo enostavno, za neznatno in neznano državico. Za slaba dva milijona ljudi, ki morata to novorojeno državo prehraniti, financirati in vzdrževati. Morda smo preveč kritični in pričakujemo preveč. A še enkrat, ne pozabimo: država smo mi vsi in natanko takšna bo, kakršni bomo sami. Demokracija, ki so nam jo v zibel novorojene države položili naši predhodniki, pa je mehanizem, s katerimi odločamo o tem, po kateri poti se podajamo danes, v naslednje tridesetletno obdobje.
Država je skupek vrednot, prepričanj, stališč. Država je to, kar želimo biti v očeh drugih. In država je to, kar nas ločuje in razlikuje od drugih. Država smo mi. Mi vsi. Zato jo je nerazumno dojemati kot nekaj, kar nas omejuje, uokvirja, ovira. Če jo kljub temu kdorkoli izmed nas danes doživlja tako, potem smo pot, ki smo jo začrtali leta 1991, sicer ovinkasto in kamnito pot - pot, za katero smo vedeli, da ne bo lahka, nekje zgrešili. Prav nihče si namreč tedaj, pred 30 leti, domovine ni predstavljal drugače kot svobodne. Kot odprte in prijazne državljanom. Sočutne in naklonjene slehernemu izmed nas, zaradi česar bi jo lahko z razlogom spoštovali. In zaradi česar bi po najboljših močeh prispevali in ustvarjali v njej.
Premalo nas je, da bi se delili in premajhni smo, da bi se z našimi težavami obremenjeval kdorkoli drug, kot mi sami. Bodimo povezani, tako na lokalnem kot tudi na nacionalnem področju, pa nam nobena, še tako zahtevna pot ne bo pretežka, noben cilj ne bo nedosegljiv in noben rezultat ne bo uspeh posameznika, temveč skupnosti.
Po 30 letih se moramo na pretekla desetletja ozreti vendar s ponosom! Čeprav majhna, je naša država ena najlepših držav na svetu. Naravne danosti in lepote, čisto in varno okolje, mir, urejenost in blagodejno spokojnost nam zavidajo mnogi. Nobenega razloga ni, da tega, kar smo si priborili, ne bi tudi obdržali. In veliko lažje bo, če si bomo pri tem pomagali, si stali ob strani, drug drugemu prisluhnili in zaupali ter poskrbeli za blagostanje našega in prihodnjih rodov, ki jim jo bomo predali kot dediščino tedaj, ko nas več ne bo. Naj bo ta zapuščina bogata, zrela, modrosti in znanja polna, naj bo ta zapuščina takšna, da bodo zaradi nje naši zanamci hvaležno ponosni na nas.
»Edinost, sreča, sprava«, je v Zdravljici zapisal Prešeren. Sezimo si v roke, povrnimo si čast in dostojanstvo, ohranimo srčnost, dobrovoljnost in spoštljivost, saj drug brez drugega ne moremo. In predvsem zato, v to sem prepričan, »ker dobro v srcu mislimo«.
Mi vsi smo Slovenija. In mi vsi smo odgovorni zanjo, za njeno ime, prepoznavnost, ugled in napredek. Zato ob tridesetletnici naše države pozabimo na nesoglasja, zamere, ideologije in ovire, ki nam krnijo ugled navzven in ki nas hromijo navznoter. Stopimo skupaj in dokažimo, da smo eno.
Kot smo bili eno tudi pred tremi desetletji, ob prelomnem koncu prejšnjega tisočletja. In kot smo bili eno ob izpolnitvi in uresničitvi stoletnih želja naših predhodnikov, ki so v preteklosti za usodo in prihodnost našega naroda, naše države, žrtvovali tudi življenja, torej največ, kar so lahko.
Ljubezen do domovine je ljubezen do nas samih. Ker domovina, Slovenija, smo mi vsi. Ki v njej prebivamo, ustvarjamo in živimo.
Srečno, Slovenija in na novih 30 let.
Tilen Klugler,
župan
Fotogalerija:
FotobeležNica (foto: Nika Hölcl Praper)