Barvitih 80 let Toneta Gašperja, dolgoletnega ravnatelja Osnovne šole Mislinja, predvsem pa človeka, ki mu je glasba močno zaznamovala življenje, je pustilo v naši dolini neizbrisen pečat. Poln radosti do pesmi in življenja s svojim Mešanim komornim zborom Carinthia Cantat, ki ga vodi že več kot 25 let, še zmeraj kuje smele načrte. Poleg Carinthie, ki jo na nastopih spremlja pianistka Maja Kastratovik, ter otroških in mladinskih pevskih zborov je Tone Gašper vodil tudi Moški pevski zbor Tovarne meril Slovenj Gradec, MPZ Zdravko Čebular Mislinja, Lovski oktet Podgorje, Ženski pevski zbor Mislinja in Oktet Lesna Slovenj Gradec. S svojimi pevci je prepotoval svet in širil slovensko pesem. Več kot 10-krat so zapeli na vrhu Triglava, gostovali na vseh celinah (razen v Afriki), tudi v nam najbolj eksotičnih državah, kot so Peru, Bolivija, Iran, Koreja, Islandija in še kje.
Tone Gašper, kakšni so vaši prvi spomini na glasbo?
V moji zgodnji mladosti smo veliko peli. Mama je menda znala vse ljudske pesmi, saj je pogosto na moje spraševanje ali prošnje odgovarjala s pesmijo in se mi smejala. V cerkvi sem se srečal s cerkveno glasbo in orglami, zato sem na obredih skoraj redno ʹgonil mehʹ, da sem bil čim bliže pevcem. Včasih pa so me pevci kar vzeli medse in sem z deškim sopranom prepeval na moški strani kora. Najbrž sem imel lep glas, saj so me v 1. razredu osnovne šole na neki proslavi dvignili na mizo in sem moral zapeti Tam dol na ravnem polju.
Ko vzplamti ljubezen do glasbe, do petja, kaj je potem tisto, ki vas trajno drži pri tem?
Ljubezen do glasbe najbrž prinesemo na svet, in če nam je dan dober posluh, smo z glasbo zaznamovani celo življenje. Moje 1. glasbeno izobraževanje se je pričelo v nižji glasbeni šoli v Slovenj Gradcu. Oče mi je nekje kupil staro violino, ki me je potem spremljala še na učiteljišču in v njegovem šolskem orkestru ter kasneje v slovenjgraškem salonskem orkestru. Zaradi višjega tonskega obsega violine sem kasneje pri vajah raje uporabljal razne klaviature.
Kateri je bil vaš prvi resnejši pevski zbor, v katerem ste peli?
Z zborovskim petjem sem se prvič resno srečal na učiteljišču v mešanem mladinskem zboru, ki ga je vodil profesor Jože Ritoc in ki me je kasneje, ko je bila moja mutacija zaključena, povabil tudi k mariborskemu mešanemu zboru Angel Besednjak. V 4. letniku smo si morali izbrati en predmet kot specializacijo in jaz sem si seveda izbral zborovodstvo in sem takrat lahko 1. oddirigiral eno pesem pred tistim dijaškim zborom. Največ znanja o delu z zborom sem pridobil v Učiteljskem pevskem zboru Emil Adamič pod vodstvom prof. Branka Rajšterja. Tam se spoznal tudi veliko glasbene literature, slovenske in svetovne. Rajšter je imel zelo sodoben način dela, ki se do danes ni bistveno spremenil, sploh kar zadeva velike zbore. So se pa od takrat močno spremenile glasbene zasedbe, predvsem manjše, moških oktetov je vse manj, vse več pa je manjših dekliških ali mešanih pevskih skupin.
Vaše poslanstvo je predajanje znanja mlajšim rodovom, tudi kot učitelj na osnovnih šolah v Slovenj Gradcu, Završah, Mislinji ...
S šolskim zborom sem se prvič srečal v 5. letniku učiteljišča, ko sem bil na celoletni praksi na Osnovni šoli v Slovenj Gradcu. Nastop z njim (l. 1962) štejem za svoj prvi javni nastop kot zborovodja. Na mislinjski šoli sem potem 15 let vodil mladinski zbor, s katerim smo se 3-krat udeležili republiške revije v Zagorju ob Savi. Delo z odraslimi zbori izven službe pa me spremlja neprekinjeno vse od leta 1963, ko smo se slovenski fantje med služenjem vojaškega roka zbrali v oktet. Po vrnitvi na mislinjsko šolo sem ustanovil mešani mladinski zbor, potem pa se je tako nadaljevalo vse do danes, ko vodim le še Carinthio cantat.
29 let ste bili ravnatelj in pedagoški vodja OŠ Mislinja, še prej pomočnik ravnatelja?
Ravnateljevanje je bilo zame velika odgovornost ustvarjati čim boljše pogoje za delo učiteljev in učencev.
Kaj vas je gnalo k dobrodelnosti, k Lions klubu Slovenj Gradec?
Član Lions kluba sem od ustanovitve leta 1996. V klubu, ki je regijski, saj smo v njem člani s celotne Koroške, sem našel nove prijatelje z drugih delovnih področij. Vsak ima neko svojo zadolžitev, osrednja naša opredelitev pa je pomagati slepim in slabovidnim. A nismo ostali le pri tem, saj smo doslej pomagali bolnišnici, šolam in njihovim skladom, učencem v kovidnih časih z nakupom računalnikov, družinam v stiski in še. Moja zadolžitev je že več kot 12 let Plakat miru, natečaj za otroški risbo, kjer smo lani dosegli izjemen uspeh, saj je učenka Anja Rožen z Osnovne šole Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem s svojo risbo zmagala na svetovnem nivoju.
Trajno viden rezultat vaših prizadevanj je delilnica viškov hrane v Mislinji …
S projektom Donirana hrana smo v našem klubu pričeli aprila 2014, v Mislinji smo januarja 2017 res pričeli donirano hrano iz trgovine TUŠ deliti porabnikom. Danes ta projekt deluje povsod na Koroškem in za njegovo delovanje praviloma skrbijo občine.
Katera je vaša najpomembnejša izkušnja, ki bi jo v poduk zaupali mladim?
Kar delaš, delaj dobro in pošteno ter skrbno neguj prijateljstva! (AP)
Vir: SGlasnik