»Mi smo zadnja generacija, ki je v Rotenturn še hodila v šolo. Letos praznujemo 63 let, odkar smo vstopili v šolske klopi in 55 let, odkar smo jo zapustili,« je povedala Dušanka Kotnik, ki je srečanje pripravila v sodelovanju s štirimi sošolkami in sošolci iz tistega časa.
»Pred 63 leti je nas, cicibane, sprejela zelo prijazna tovarišica Zdenka Stani in nam pomagala prebroditi prve korake, ki smo jih opravili v pritličju Rotenturna. V šolo smo vstopili stari sedem let, zdaj pa jih imamo sedemdeset. Pouk je potekal v dveh izmenah, dopoldne in popoldne,« je zbrane spomnila Dušanka Kotnik.
Grela jih je lončena peč
Povedala je, da so se v prvo nadstropje Rotenturna preselili, ko so napredovali v četrti razred: »Naši razredniki so bili Marta Jug, Zdenka Bocak, Ljubislava Žolnir, Mira Waltl, Romana Krevh, Matilda Triller, Ana Koželj, Višnja Tambič in Jožef Telban. Z vstopom v višje razrede, ko so se naše želje po znanju širile, so z našimi razredniki sodelovali še drugi učitelji, med njimi ravnatelj Mirko Krevh, Stane Triller, Emil Januška, Jože Leskovar, Minka Korošec in Vinko Zajc.«
Telovadili so v dvorani današnjega Kulturnega doma in na šolskem dvorišču. Dušanka Kotnik: »V razredih je bila lončena peč, ki nas je pozimi grela. Poleg je bila 'koln kišta' in kovinsko vedro. Lesena tla so bila na črno prebarvana - 'popajcana'. Visoke lesene table so se že majale, še posebej takrat, ko so vanje učenci streljali s fračami. Pisali smo s peresniki, ki smo jih namakali v črnilnike. Ti so se večkrat 'pomotoma' polili, zato je sledila šiba po prstih«.
Učilnica v poročni dvorani
Nekdanji učitelj Milan Januška, ki je v graščini Rotenturn ne le služboval, temveč tudi bival v službenem učiteljskem stanovanju, se spominja, da so bile razmere za poučevanje v dvorcu leta 1965, ko je službo nastopil, že zelo slabe. »Šola je bila dotrajana. Stavba je propadala, a smo bili kljub temu zadovoljni,« je povedal.
Prva učilnica, v katero je po nastopu službe vstopil, je bila učilnica za fiziko, ki se je nahajala v prostoru, kjer je danes poročna dvorana. V učilnicah je v tistih časih sedelo veliko otrok, saj je po takratnih normativih razred lahko imel 36 učencev. »Največje število učencev, ki sem jih imel v razredu, pa je bilo 43,« se spominja Milan Januška.
Nekdanji sošolci in sošolke so se v spomin na srečanje fotografirali na istem mestu, kot so to storili ob vstopu v šolo. Ugotavljali so, da so bili skromna, a srečna generacija.