950 prebivalcev; površina 25,17 km2
*VIR: SURS, 1. julij 2024; GURS, januar 2020
Če se pri Šmartnem odločimo, da zavijemo z glavne ceste Velenje-Slovenj Gradec in se napotimo skozi vas po cesti proti Kopam, pridemo na še malo višjo teraso, kot je Dobrova na drugi strani doline. Na njej leži Legen, ki sega na eni strani vse do mesta Slovenj Gradec, na drugi pa tudi visoko pod vrhove Pohorja - vse do Kremžarjevega vrha (1164 m), Kaštivskega sedla (1190 m) in celo pod Malo in Veliko Kopo.
Raztreseno naselje Legen obsega več zaselkov (Brezova vas, Dvorska vas, Spole, mnogi pa so novi in še nimajo imen) ter še več samotnih kmetij, zato ga za lažjo orientacijo domačini delijo na Spodnji in Zgornji Legen.
Legenska terasa, ki se počasi dviga pod hribe, je omogočila preprostejše poti na pohorske vrhove, čez sedla pa tudi prehod čez Pohorje. V tem smislu je to prava izjema, saj se Pohorje povsod drugod strmo spušča v doline, zato je pristop težavnejši.
To naravno ugodnost je izkoriščal človek že v prazgodovini (v železni dobi so pod Malo Kopo kopali železovo rudo), na zgodnjo prisotnost človeka v tem predelu namreč opozarja najdba ploščate kamnite sekire na Koboltovi njivi na Legnu.
Najstarejša omemba imena je iz leta 1471, v začetku 16. stoletja pa sta tu nastali kar dve graščini: Galenhofen in Legen. Prva je pomembnejša, saj je okrog nje nastalo obsežno gospostvo, ki ga je leta 1517 oblikoval Hans Gall (prvi zametki segajo že v sredino 14. stoletja, ko je Nikolaj Gall od upravitelja slovenjgraškega gospostva kupil 14 kmetij). Po drugi svetovni vojni je bilo v graščini skladišče streliva, ki je eksplodiralo, zato danes na Galenhofen spominjata le še delno ohranjen zid in skupina v krogu zasajenih dreves pri cerkvi sv. Jurija (deset gabrov in dve lipi).
Tudi o graščini Legen danes skoraj ni več sledu - razen ohranjenih risb, ki kažejo, da je to bila zanimiva renesančna stavba iz 16. stoletja.
Največja znamenitost Legna je cerkev sv. Jurija, ki leži na obrobju legenske terase nad Šmartnim. Je značilna predstavnica koroškega tipa romanskih cerkva in v sebi skriva več različnih faz. Njeni začetki so že predromanski, ker pa se je v 17. stoletju deloma porušila, danes ne kaže svoje prave starosti. Pri obnovi cerkvenega tlaka leta 1993 so domačini naleteli na pomembne arheološke najdbe, ki so ekipi Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in arheologinji Miri Strmčnik Gulič razkrili ostanke predromanske zgodnjesrednjeveške cerkvice iz druge polovice 9. stoletja s sočasnimi staroslovanskimi grobovi, ki spadajo v mlajšo kulturo alpskih Slovanov.
Temelji majhne enoladijske stavbe z apsido so edinstvena najdba v Sloveniji, enako pa velja tudi za njeno zahtevno prezentacijo, saj nam steklena tla omogočajo vpogled v nekdanjo notranjost cerkve in grobov okoli nje.
Zanimiva je tudi cerkev sv. Barbare (827 m) - zaščitnice rudarjev, ki je prvič omenjena leta 1519. Njena samotna lega visoko na Pohorju pod Slovenjgraškim sedlom dokazuje, da so takrat na Pohorju rudarji iskali in kopali železovo rudo ter kremen. Preprosto poznogotsko cerkev krasijo kasetiran strop iz 17. stoletja, gotski kip sv. Barbare in Mersijev oltar.
V bližini, le petsto metrov od sv. Barbare, je Bernekerjevo. Tu se je 4. oktobra 1874 rodil slovenski kipar Franc Berneker, edini kipar v skupini slovenskih impresionistov. V svoje skulpture je vnašal novosti in jih dopolnil z lastnim doživljanjem.
PREDSEDNIK:
EDVARD TURIČNIK; kontakt:
ČLANI:
JURE ROTOVNIK
MARIJA GOŠNAK
JANJA SUŠEC
MILENA KEBER
GREGA PEČOLAR
DENIS ZUPANC