ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU IN MISLINJSKA DOLINA
V BOJU ZA SAMOSTOJNO IN NEODVISNO SLOVENIJO LETA 1991
Že prvi dan vojne, 6. aprila 1941, je pod streli iz nemškega letala padel domačin, učenec Milan Fele. Bil je prva žrtev v Mislinjski dolini. Glavnina nemške vojske je 10. aprila po zasedbi Slovenj Gradca nadaljevala pot mimo Šmartna proti Celju, za njo je neka nemška enota zasedla kraj za tri dni. Šmartno je bilo odtlej nemška občina, za župana so postavili Martina Kaca, tajnik je še naprej ostal Ivan Krpač. V župnišču je nemški okupator kmalu vzpostavil zbirno taborišče za domačine iz Mislinjske in Šaleške doline, ki jih je nameraval izgnati. Z jetniki je osebje ravnalo surovo in jih poniževalo. Z območja Občine Šmartno je okupator izgnal najmanj 30 oseb, tudi cele družine, zlasti pa duhovnike in učitelje. Vsem izgnanim je zaplenil premoženje. Drugim je na osnovi rasnega in političnega pregleda dodelil državljanstvo, večinoma na preklic, nekaterim pa ga ni dodelil. Vključil jih je v Štajersko domovinsko zvezo, jih silil k tečajem nemščine, ponemčil je tudi krajevna imena. Potem ko se je začel širiti odpor, se je vanj vključevalo vse več domačinov. Zlasti v letu 1944 so partizanske brigade večkrat izvedle akcije na okupatorjeve postojanke. Zaradi uboja domačinke, ki je sodelovala z okupatorjem, so 9. marca ustrelili deset talcev. Zelo odmevna je bila tudi ustrelitev partizanske sodelavke Helene Marzel (Štajerske Lenčke). V letu 1944 so na zahodnem Pohorju nastale skrivne (Paučkove) partizanske bolnišnice, prebivalstvo jih je izdatno podpiralo.
Pred drugo svetovno vojno in še po njej, vse do svoje smrti v letu 1953, je kulturno, družabno in športno življenje zaznamoval Ivan Krpač kot tajnik občine, ki se je ob združevanju občin v letu 1932 povečala za občini Legen in Golavabuka. Po vojni je do leta 1958, ko je odšel v svoj rojstni kraj Braslovče, vtisnil pečat kraju kot vsestransko kulturno in družbeno aktiven tudi ravnatelj osnovne šole Edvard Rössner.
Po vojni je bilo v Mislinjski dolini 17 krajevnih narodnoosvobodilnih odborov. Na območju Šmartna so delovali krajevni narodnoosvobodilni odbori Šmartno, Legen, Golavabuka in Turiška vas. Ukinjeni so bili leta 1952, ko je bila med štirimi občinami v Mislinjski dolini ustanovljena tudi Občina Šmartno. Vanjo so poleg Šmartna spadali kraji Brda, Dobrava, Golavabuka, Turiška vas in Tomaška vas ter del Legna in Gradišča, kot je bilo urejeno že pred vojno in med njo. Leta 1955 so vse štiri občine združili v večjo Občino Slovenj Gradec, v okviru katere je imelo Šmartno svoj krajevni urad. Leta 1964 so ustanovili krajevne skupnosti, med njimi tudi šmarško, in so se obdržale do začetka 90. let. Po reorganizaciji občin je Slovenj Gradec dobil status mestne občine, na njegovem teritoriju pa so leta 1996 prvič oblikovali četrtne in primestne vaške (pozneje samo vaške) skupnosti. Na širšem šmarškem območju so to bile Šmartno, Turiška vas in Legen. V letu 2001 se je pojavila ideja, da bi se omenjene vaške skupnosti izločile iz Mestne občine Slovenj Gradec in ustanovile svojo občino, kar so utemeljevale z obstojem samostojne občine že pred vojno. Pobudo je svet mestne občine na tajnem glasovanju zavrnil. V Šmartnu je v času osamosvojitve leta 1991 delovalo Prostovoljno gasilsko društvo, ustanovljeno že leta 1881, obstajali sta tudi gasilski društvi na Legnu in v Turiški vasi. Od prejšnjih organizacij je bila aktivna tudi Zveza borcev. Po uvedbi strankarskega življenja pa so delovale tudi novoustanovljene politične stranke, zlasti Slovenski krščanski demokrati in Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka.
ENOTE TO MISLINSKE DOLINE
83. območni štab TO: poveljnik major Viktor Jeromel, namestnik – načelnik štaba stotnik I. stopnje Ožbalt Fajmut, pomočnik za motiviranje stotnik I. st. Ivan Lekše in stotnik I. st. Metod Sekirnik, obveščevalne zadeve stotnik Milan Tretjak, referenta za saniteto stotnik Franc Kotnik, dr. med., in stotnik Franc Krištofelc, dr. med., referent za inženirstvo stotnik I. st. Janko Stanonik, referent ABKO stotnik Marjan Tušak, major Risto Stojanovič (od 25. junija 1991 v bolniškem staležu), referent za TIOO poročnik Roman Hojnik, referent za zveze višji vodnik Janko Škrabelj, častnik za varnost višji vodnik Anton Sušec, vodja pisarne Vida Barl in Irena Barl. Poveljstvo štaba je bilo v Slovenj Gradcu, Šolska ulica 10 – stari dom upokojencev. V sestavi so navedeni le pripadniki iz Občine Slovenj Gradec.
Štab je bil poleg navedenih popolnjen še s po enim profesionalnim častnikom iz Občine Dravograd (major Herman Jeseničnik), Občine Radlje ob Dravi (major Zdravko Vilar) in Občine Ravne na Koroškem (poročnik Primož Šavc).
Prištabne enote 83. območnega ŠTO: zaščitni vod, poveljnik podporočnik Marko Schöndorfer; vod vojaške policije, poveljnik podporočnik Zdenko Čas; zaledni vod, poveljnik podporočnik Jože Rek; skladišče TO v gasilskem domu Slovenj Gradec. Sestava štaba s prištabnimi enotami po formaciji: 22 častnikov, 18 nižjih častnikov, 103 vojaki, skupno 143 pripadnikov. Od 14 častnikov so bili le trije profesionalni in od 8 podčastnikov trije profesionalni. Štab je izvajal namenske naloge za celotno Koroško pokrajino z več kot 40 enotami, kar je zahtevalo veliko organizacijskega prizadevanja pri vodenju in poveljevanju.
115. protidiverzantska četa (PDIVČ), poveljnik stotnik I. st. Branko Garnbret, namestnik poročnik Karlo Kropušek, skladišče v gasilskem domu Slovenj Gradec. Pripadniki so imeli orožje doma in so se samosklicno obveščali. Sestava po formaciji: 6 častnikov, 11 nižjih častnikov, 63 vojakov, skupno 80 pripadnikov. Enota je sodelovala v večini bojnih aktivnosti na Koroškem. V Dravogradu je blokirala desant miličnikov zveznega bataljona milice iz Beograda in jih zajela, bila nosilka napada na stražnico Holmec in akterka pri predaji stražnice Libeliče ter pri varovanju mejnega prehoda, varovala je premik oklepno-mehanizirane kolone JLA do prehoda z območja območnega ŠTO ter bila v pripravljenosti za delovanje proti diverzantskim terorističnim skupinam.
Enota za posebne namene (EPN), poveljnik stotnik I. st. Ivan Lakovšek, namestnik stotnik Bojan Cokan, nameščena je bila v gasilskem domu Turiška vas (poveljstvo, jurišni odred, 1. in 2. četa), gasilskem domu Tomaška vas in na kmetijah Črnivnik, Marošek in Mikeln. Sestava po formaciji: 23 častnikov, 42 nižjih častnikov in 240 vojakov, skupno 305 pripadnikov. Enota je bila po formiranju na osnovnem usposabljanju, to se je podaljšalo do neposredne uporabe. Ob prodoru kolone iz Maribora je bila enota angažirana po delih za blokado na Karavaningu pri Muti, varovanje stražnice Vič ter blokado oklepno-mehanizirane kolone pred Dravogradom.
97. jurišni odred (JOD), poveljnik stotnik Bojan Šisernik, namestnik poročnik Ivan Žerjav, zbirno mesto v Kulturnem domu Podgorje. Sestava po formaciji: 12 častnikov, 20 nižjih častnikov in 106 vojakov, skupno 138 pripadnikov. Odred je deloval ob napadu kolone JLA v Dravogradu in kot rezerva za PDB pri napadu na Holmec v rajonu Poljana. Z delom sil je varoval RTV-pretvornik Plešivec. V spopadu s kolono JLA je imel največ ranjenih in poškodovanih.
132. protidesantna četa (PDESČ), poveljnik stotnik I. st. Ivan Brezovnik, namestnik stotnik Janez Obu, zbirno mesto v gasilskem domu Šmartno, poslana na letališče Turiška vas z namenom preprečiti zračni desant. Sestava po formaciji: 5 častnikov, 5 nižjih častnikov, 75 vojakov, skupno 85 pripadnikov. Enoti je bila dodana posebna delovna skupina, opremljena s traktorji in motornimi žagami. Izvedla je fortifikacijsko oviranje letališča in pripravo za rušenje vzletno-pristajalne steze ter izdelala osebne in skupinske zaklonilnike. Oddelek minometov (MM 60 mm) je sodeloval tudi v boju na Holmcu.
28. samostojna četa (SČ) Mislinja, poročnik Miran Jeromel, namestnik poročnik Matjaž Konečnik, zbirno mesto Gozdno gospodarstvo Mislinja (uprava GG) in Krajevna skupnost Dolič. Sestava po formaciji: 7 častnikov, 6 nižjih častnikov in 109 vojakov, skupno 122 pripadnikov. Enota je izvajala naloge obrambe v smereh Vitanje in Velenje. Po prodoru kolone JLA na dravski smeri je bila kot rezerva uvedena za obrambo barikade pred Dravogradom in bila prva enota, ki je kljub slabi oborožitvi in v neugodnih vremenskih razmerah napadla oklepno-mehanizirano kolono JLA.
41. protidiverzantski vod (PDIV), poveljnik poročnik Janez Planinšec, zbirno mesto skladišče TO v gasilskem domu Slovenj Gradec. Sestava po formaciji: častnik, dva nižja častnika, 20 vojakov, skupno 23 pripadnikov. Izvajali so osnovne naloge pri blokadi kolone v Dravogradu.
Enota protizračne obrambe (PZO s topovi 20/1 mm), ki jo je samoiniciativno formiral 28.6.1991 ob 13.30 uri poveljnik stotnik I. st. Jože Korent, namestnik stotnik I. st. Oto Grubelnik, na letališču Turiška vas (enota je bila formirana 28/29.06.1991). Enota je ob 15.40 delovala na dva MIG 21 in enega zadela, vendar ne sestrelila. Poveljnik je enoto prestavil v Dravograd na Dobrovo in okoli 19. ure obvestil 83. OBMŠTO o formiranju PZO enote . Dne 2.7.1991 ob 15:22 uri je enota delovala proti štirim G4 letalom JA. Zvečer se je enoti PZO LPA pridružil vod STRELA -2M in postali so lahka artilerijsko raketna LARB baterija. Naslednji položaj je bil elektrarna Dravograd, od koder je baterija tudi varovala in nadzirala umik kolone JA . PZO enota je od 5.7.1991 varovala RTV-oddajnik na Plešivcu. Sestavljali so jo skupno 3 častniki, 5 nižjih častnikov, 25 vojakov, skupaj 33 pripadnikov.
Pehotna učna četa, poveljnik stotnik Samo Vončina, namestnik podporočnik Igor Presečnik, zbirno mesto Kulturni dom Stari trg. Sestava po formaciji: 6 častnikov, 11 nižjih častnikov, 11 vojakov, skupno 28 pripadnikov. Enota je izvajala naloge zbirnega centra za pripadnike JLA. Z naraščanjem števila prebeglih in zajetih pripadnikov JLA je za večino zajetih iz drugih republik organizirala delo v Športni hali Slovenj Gradec, medtem ko so Slovenci ostali na osnovni lokaciji do odpusta.
34. samostojni vod Pameče (SV), poveljnik podporočnik Igor Kos, zbirno mesto Kulturni dom Pameče. Sestava po formaciji: častnik, nižji častnik, 35 vojakov, skupno 37 pripadnikov. Enota je izvajala naloge globinskega varovanja in bila v rezervi. Po prevzemu stražnic je izvajala naloge zavarovanja meje.
Baterija minometov (MM) 120 mm, poveljnik stotnik Tone Bošnik, zbirno mesto Turiška vas. Sestava po formaciji: 5 častnikov, 4 nižji častniki, 44 vojakov, skupno 53 pripadnikov. Enota se je začela formirati po 7. juliju 1991. Izvajala je usposabljanje za osnovne naloge.
Občinski center zvez, poveljnik poročnik Janko Čas, zbirno mesto lovska koča LD Podgorje. Sestava po formaciji: 2 častnika, 4 nižji častniki, 34 vojakov, skupno 40 pripadnikov. Zagotavljanje upravnih zvez za družbenopolitične skupnosti. Mirnodobno je bil v sestavi Oddelka za ljudsko obrambo, v vojni pa v sestavi štaba TO.
Večina enot je bila – po prevzemu stražnic na območju pristojnosti štaba – angažiranih za varovanje državne meje z Republiko Avstrijo.
Uprava za notranje zadeve (UNZ) s sedežem v Slovenj Gradcu je imela v organizacijskem sestavu: Inšpektorat milice – vodja načelnik Mirko Kokol s sektorjem za stalno dežurstvo – vodja Franc Klanjšček, Oddelek za zatiranje kriminalitete (OZK) – vodja načelnik Stane Isak, Oddelek skupnih služb – vodja Srečko Lampret (namestnik Zdenka Celin).
Kriminalistična služba v sestavi 12 kriminalistov je opravila pomembne aktivnosti pri zbiranju obveščevalnih podatkov, ravnanju z vojnimi ujetniki (častniki JLA), ogledih bojišč – procesna opravila v sodelovanju s preiskovalno sodnico (Holmec, bojišče Dravograd), identifikaciji padlih na bojiščih ter bila pripravljena za morebitno bojno delovanje. Rezervno tajno lokacijo je imela pri Gaberšku na Legnu.
Oddelek skupnih služb je opravljal pomembna logistična opravila za potrebe enot milice na širšem koroškem območju (oskrba enot ..., tudi zajetih vojakov JLA v Pamečah). Oddelek za zveze je vodil Janez Bauer, ki je s tehniki oskrboval enote z zvezami ter na Goriškem vrhu nad Dravogradom postavil dodatni pretvornik (repetitor). Radijske zveze milice so delovale odlično in so bile nepogrešljiva komunikacijska vez med štabom UNZ, PM, koordinacijsko podskupino v Celju in vojnimi enotami na terenu. Zveze so koristile tudi nekatere enote TO, z dodanimi miličniki. V oddelku je sodeloval tudi dr. Damir Valny, odgovoren za zdravstveno oskrbo.
Varnostno-informativna služba (VIS), ki je delovala na območju Koroške, je bila srednje velika operativna skupina z visoko strokovno usposobljenostjo in izjemnim poznavanjem problematike Jugoslovanske ljudske armade. Bila je sestavni del drugega operativnega območja (Maribor). Njen vodja je bil Slavko Vrčkovnik, operativni koordinator 1.
Operativni štab UNZ je bil formiran 26. junija 1991. Sestavljali so ga načelniki notranjih organizacijskih enot, predstavnik VIS Slavko Vrčkovnik in inšpektor Marjan Kobale. Do 30. junija je deloval na sedežu UNZ ter do 5. julija na tajni lokaciji – na kmetiji Vinišnik (Albert Nabernik) na Legnu. Štab je koordiniral aktivnosti s svojimi vojnimi enotami milice, 83. štabom TO ter nadrejeno operativno Podskupino zahodne Štajerske v Celju. Predlagal je pomembne vojnostrateške odločitve, potrjevala jih je koordinacijska podskupina v Celju. Med te sodijo pomembna organizacija barikade oklepne čete JLA pred Dravogradom (sodelovanje civilnih, delovnih in občinskih struktur) in taktične odločitve o zavzetju obmejnih stražnic JLA ter obramba mejnih prehodov Holmec, Vič in Radelj, kjer so operativno sodelovali vodja izmene Otokar Praper (bil je huje ranjen), inšpektor Zlatko Halilovič ter inšpektor Marijan Doblšek. Štab je predlagal in koordiniral zavzetje obmejnih stražnic JLA, ravnanje z vojnimi ujetniki, posebej častniki (obveščevalni razgovori) in ranjenimi v bolnišnici, tajne prevoze delegatov na izredno skupščino v Ljubljano ter ravnanje z zaseženim orožjem obmejnih stražnic JLA, dodeljenim enotam TO in milice.
Posebno enoto milice (PEM) je tvoril 3. samostojni vod 3. čete PEM Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ), njen poveljnik je bil Peter Pungartnik, pomočnik pa Dušan Ferenčak. Med vojno sta bila enoti dodeljena inšpektor Marko Pogorevc, ki je po odredbi UNZ prevzel operativno vodenje, in Srečko Bukovski, sicer iz nadrejenega poveljstva 3. čete RSNZ, ki je imela sedež v Celju. Enota je operativne vojaške aktivnosti izvajala samostojno po ukazih operativnega štaba UNZ. Nastanjena je bila v Osnovni šoli Šmiklavž. Sestavljalo jo je 36 aktivnih miličnikov in starešin iz koroških postaj milice. V razdeljenih oddelkih je izvajala obrambno-varnostne naloge na mejnih prehodih Holmec in Radelj. Najuspešnejšo operativno oboroženo akcijo, ki je bila edina v Sloveniji, je izvedla pod poveljevanjem domačina, inšpektorja Marka Pogorevca, in sicer 27. in 28. junija 1991, ko je z izjemno taktičnimi in brezkompromisnimi pogajanji zavzela obmejno stražnico Vič s 56 vojaki in častniki JLA ter ubranila mejni prehod Vič. Med njimi je bil tudi elitni intervencijski vod s pomočnikom poveljnika 67. obmejnega bataljona, kapetanom I. razreda Draganom Cvetanovićem, ki je odigral pomembno pozitivno vlogo pri predaji koroških obmejnih stražnic JLA. Iz arzenala stražnice so bila pridobljena pomembna materialna in oborožitvena sredstva (terenska vozila, težka oborožitev: raketometi Zolja, bombe, topova, radijske postaje Rup in drugo) ter dodeljena enotam TO in uporabljena na bojišču – barikadi v Dravogradu. Enota je izvajala pirotehnične preglede na bojiščih (Dravograd, Holmec).
Aktivnosti Postaje milice Slovenj Gradec med vojno
Dne 23. junija 1991 je zaradi kadrovskega deficita (sklic Posebne enote milice) Uprava za notranje zadeve (UNZ) Slovenj Gradec izdala odredbo o združitvi postaje milice (PM) in postaje prometne milice (PPM) Slovenj Gradec v eno enoto – Postajo milice Slovenj Gradec. Vodil jo je komandir Vinko Mlinšek, za namestnika je bil določen Drago Velički in za pomočnika rezervni miličnik Anton Gostenčnik. Enota je štela 121 pripadnikov, od tega 34 aktivnih in 87 rezervnih miličnikov, ki so bili mobilizirani 23. junija 1991. Razdeljeni so bili v 7 prostorskih vojnih oddelkov milice. Komandirji oddelkov so bili miličniki: Zlatko Godec, Janko Koprivnikar, Bojan Gilčvert, Mitja Horvat, Iztok Ferk, Marjan Žganec in Štefan Kotnik. Postaja je imela rezervni vojni lokaciji na kmetiji Slavka Merzdovnika, po domače Ješovnika, v Mali Mislinji ter v gasilskem domu v Pamečah, kjer so bili nastanjeni miličniki in oborožitvena sredstva, pripravljena za takojšnje bojno delovanje.
Med vojno je izvajala pomembne obrambne in varnostne naloge na celotnem Koroškem, predvsem na cestnih relacijah in mejnem območju. Njene enote in posamezni miličniki so sodelovali v bojnih akcijah na mejnih prehodih Holmec in Vič ter bili vključeni v Posebno enoto milice. Dne 29. junija 1991 je PM sodelovala pri organizaciji in spremljanju prevoza delegatov iz Koroške in Pomurja na izredno skupščino v Ljubljano. Iz Slovenj Gradca sta se skupščine udeležila prim. dr. Drago Plešivčnik in Albin Kac. Zbirno mesto vseh delegatov je bilo v gostilni Bučinek (Metke in Vinka Šmona) v Vodrižu.
V obrambi mejnega prehoda Holmec in v boju zanj sta 27. in 28. junija 1991 sodelovala dva oddelka vojnih enot milice, skupno 19 miličnikov, ki sta jih vodila komandirja oddelkov Zlatko Godec in Janko Koprivnikar. Pri tem sta pod streli ostrostrelca JLA padla rezervna miličnika Bojan Štumberger in Željko Ernoič. Huje ranjen je bil rezervni miličnik Miran Ring (strel v ramo) in je bil odpeljan na zdravljenje v Splošno bolnišnico Slovenj Gradec. Lažje ranjeni so bili: Zlatko Godec in Janko Koprivnikar, komandirja oddelkov milice, ter rezervna miličnika Peter Skrivarnik in Milan Širnik. V borbi so bila popolnoma uničena terenska vozila iz vpoklica domačina Ota Skobirja iz Podgorja ter Mirka Štalekerja iz Šentilja.
Oddelek miličnikov je bil dodeljen v pomoč varovanju mejnega prehoda Vič.
Oddelek miličnikov je 24 ur izvajal stalno kontrolno-blokadno točko v križišču glavnih cest v Zg. Doliču.
Oddelek miličnikov, v skupinah po 3, je 24 ur pokrival glavne cestne prometne relacije na Koroškem.
Od 28. junija dalje je bilo organizirano 24-urno varovanje ranjenih miličnikov, pripadnikov TO in vojakov JLA v bolnišnici, kar so izvajali miličniki in pripadniki TO.
Posebej je bilo organizirano varovanje častnikov JLA na lovski koči Gradišče in prostovoljno na Poštarskem domu na Selah. Vodja varovanja je bil miličnik – vodja prometnega sektorja Bojan Klobučar.
Ranjeni in hospitalizirani pripadniki TO v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec so bili iz 97. JOD TO Slovenj Gradec:
Rudi Rogelšek, prostovoljec
Dušan Šmidhofer, prostovoljec
Stanko Hribernik, 4. v.
Milan Zagernik, 4. v.
Bojan Grešovnik, z. v.
Oto Pok iz 41. diverzantskega voda Slovenj Gradec
V bojih na Holmcu so bili poškodovani: Jožef Sovič, 1958, in Anton Anželak, 1965 (pri obeh poškodba ušesa – počen bobnič) ter Andrej Vengušt, 1960 (zvin noge v gležnju).
Ranjeni miličniki s PM Slovenj Gradec:
Na Holmcu
Zlatko Godec, komandir oddelka (lažje ranjen)
Miran Ring, rezervni miličnik (huje ranjen odpeljan v bolnišnico)
Milan Širnik, rezervni miličnik (lažje ranjen)
V Dravogradu
Janko Koprivnikar, komandir oddelka (lažje ranjen)
Peter Skrivarnik, rezervni miličnik (lažje ranjen)
VOJNI UJETNIKI NA OBMOČJU UPRAVE ZA NOTRANJE ZADEVE SLOVENJ GRADEC – KOROŠKA REGIJA
Zbirni centri
Prvi vojni ujetniki na Koroškem so bili zajeti miličniki Zveznega sekretariata za notranje zadeve (ZSNZ). Dne 27. junija 1991 ob 16.08 sta na nogometnem igrišču v Dravogradu pristala dva helikopterja JLA. Izkrcalo se je 15 pripadnikov ZSNZ. TO in milica sta takoj začela aktivnosti za njihovo obkolitev in zajetje. Po pogajanjih, ki jih je vodila TO, so se pripadniki ZSNZ predali. Zasežena je bila pomembna dokumentacija in posredovana Republiškemu sekretariatu za notranje zadeve (RSNZ). Obkolitev in neposredno zajetje je izvedla enota TO. V neposredni bližini sta bili posadka treh miličnikov PM Dravograd in patrulja dveh kriminalistov. Po odločitvi koordinacijske skupine je v bližini bila za takojšnje posredovanje pripravljena enota PEM (3. vod 3. čete PEM RSNZ). Dva miličnika ZSNZ sta dogovorno v spremstvu dveh kriminalistov odšla na PM Dravograd in potem samostojno v vojašnico Bukovje. Preostalih 13 miličnikov ZSNZ so pripadniki TO prepeljali v Celje.
Vir: Željko Kljajić, komandir PM Dravograd, Peter Pungartnik, poveljnik 3. voda 3. čete PEM RSNZ, in Dušan Ferenčak, pomočnik poveljnika 3. voda 3. čete PEM RSNZ
Ročni zapis v dnevniku dogodkov Stalne službe UNZ Slovenj Gradec, od 27. junija 1991 do 4. julija 1991
Prehodni zbirni center v Kulturnem domu Pameče
Glede na zaostrovanje situacije na terenu, predvsem razmer na mejnih prehodih Holmec, Vič in Radelj, je TO vzpostavila 28. junija 1991 zbirna centra v Športni dvorani Slovenj Gradec in v Kulturnem domu Stari trg pri Slovenj Gradcu, kar je koordiniral inšpektor milice Marjan Kobale. Po naročilu koordinacijske skupine je komandir PM Slovenj Gradec Vinko Mlinšek organiziral začasni zbirni center v Kulturnem domu Pameče za vojne ujetnike iz stražnice Vič pri Dravogradu in kasneje še zbirni center za vojne ujetnike (starešine JLA) na lovskem domu Gradišče nad Pamečami. Za vodjo varovanja je bil določen miličnik Bojan Klobučar, za varovanje je skrbelo še 8 miličnikov. Dne 28. junija 1991 v popoldanskem času je nekaj pripadnikov PPE (3. vod 3. čete PEM RSNZ) z avtobusom pripeljalo v Kulturni dom Pameče 56 vojnih ujetnikov iz stražnice Vič pri Dravogradu. Zajeti starešine (oficirji) JLA pa so bili prepeljani na PM Slovenj Gradec, nato pa po opravljenih razgovorih premeščeni v prehodni zbirni center v Kulturni dom Pameče.
Dne 29. junija 1991 ob 00.50 je bil aktiviran načrt »KLETKA«, v skladu s katerim so patrulje PM Slovenj Gradec opravile prevoz vseh vojnih ujetnikov (vojakov JLA iz stražnice Vič) iz Kulturnega doma Pameče na območje Celja. Aktivnosti je koordiniral inšpektor milice UNZ Franc Klanjšček, vodja sektorja stalne službe. Ujetnike so prepeljali z avtobusom AP Koratur Prevalje. Miličniki PM Slovenj Gradec so ujetnike ob 2.30 na železniški postaji Šmartno ob Paki predali policistom UNZ Celje. Miličniki so zaprosili za pomoč pri spremstvu z vlakom še za 8 miličnikov in to je zagotovila UNZ Celje. Ti vojni ujetniki so bili prepeljani v zbirni center Trbovlje. S tem dnem pa je bil zbirni center v Kulturnem domu Pameče ukinjen. Še naprej pa je delovala tajna lokacija varovanja častnikov JLA na lovski koči Gradišče pri Slovenj Gradcu, kamor so bili nameščeni vojni ujetniki – starešine iz stražnic JLA na Koroškem. Varovanje so izvajali miličniki PM Slovenj Gradec, ob pomoči rezervnih miličnikov PM Radlje ob Dravi pod vodstvom vodje prometnega sektorja Bojana Klobučarja in njegovega namestnika Draga Veličkega.
Vir: Vinko Mlinšek, komandir PM Slovenj Gradec, Drago Velički, namestnik komandirja združene PM Slovenj Gradec, Boris Raj, Peter Pungartnik, poveljnik 3. voda 3. čete PEM RSNZ, in Dušan Ferenčak, pomočnik poveljnika 3. voda 3. čete PEM RSNZ
Ročni zapis v dnevniku dogodkov Stalne službe UNZ Slovenj Gradec, od 27. junija 1991 do 10. julija 1991
Ročno voden razpored dela miličnikov PM Slovenj Gradec za obdobje od 27. junija 1991 do 10. julija 1991 (od 24. junija 1991 združena enota PM Slovenj Gradec in PPM Slovenj Gradec pod vodstvom komandirja Vinka Mlinška in namestnika Draga Veličkega)
Prehodni zbirni center v lovski koči Gradišče nad Pamečami
Vojne ujetnike – poveljnike in častnike – iz posameznih stražnic JLA so pripadniki TO in miličniki naprej pripeljali v prostore na Postajo milice (PM) Slovenj Gradec. Tam so kriminalisti in delavci Varnostno-informativne službe opravili z njimi razgovor v skladu z določbami 3. ženevske konvencije. Z razgovori naj bi pridobili informacije o morebitnih kršitvah mednarodnega vojnega in humanitarnega prava ter podatke o stražnicah, ki se v tistem trenutku še niso predale.
Po opravljenih razgovorih so bili častniki premeščeni v lovsko kočo Gradišče nad Pamečami, namenjeno izključno njihovemu bivanju. Ta zbirni center je po naročilu koordinacijske skupine UNZ 29. junija 1991 dopoldan vzpostavil, organiziral in poskrbel za varovanje komandir PM Slovenj Gradec, Vinko Mlinšek. Objekt je varovala milica. Premestitev je bila nujna zaradi zavarovanja pred kontraobveščevalno službo JLA, saj bi bilo v primeru zmage JLA vsem častnikom, ki so predali svoje enote TO ali slovenski milici, sojeno na vojaškem sodišču zaradi izdajstva ali dezerterstva. 14 častnikov JLA je po ponujeni možnosti prestopa v strukture TO to tudi sprejelo, preostali pa so bili 5. julija prepeljani v zbirni center Celje, nato v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije in Rdečim križem Jugoslavije najprej v Ljubljano ter naprej na območje nekdanje Jugoslavije; 45 pa so jih prevzeli njihovi starši.
Dne 29. junija 1991 sta bila na območju Raven na Koroškem prijeta pobegla častnika JLA iz stražnice Holmec, odgovorna za napad na MP Holmec. Zoper njiju so kriminalisti OZK, zaradi suma storitve kaznivega dejanja, odredili pridržanje na PM Slovenj Gradec in Ravne na Koroškem do naslednjega dne, ko sta bila privedena k preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča Slovenj Gradec. Slednji je po zaslišanju zanju odredil pripor v zaporih v Celju in tja ju je privedla patrulja PM Slovenj Gradec. Po nekaj dnevih sta bila v skladu z dogovorom izpuščena oziroma vrnjena enotam JLA na Hrvaškem, skupaj z vojakom, osumljenim streljanja na padla miličnika PM Slovenj Gradec.
Zbirna centra Športna dvorana Slovenj Gradec in Kulturni dom Stari trg pri Slovenj Gradcu
Pri vzpostavitvi zbirnega centra v športni dvorani se je pojavilo nekaj težav oziroma zapletov, ki naj bi jih povzročile pomanjkljive informacije oziroma navodila koordinacijske skupine za vojne ujetnike na Ministrstvu za notranje zadeve. Glede na razmere in čas, ki ga skorajda ni bilo na voljo, vse je bilo treba narediti takoj ali čim prej, je koordinacijska skupina določena navodila sporočila po telefonu.
Ker Uprava za notranje zadeve Slovenj Gradec ni dobila pisnega naročila za vzpostavitev zbirnega centra v športni dvorani, ga milica ni prevzela, dejansko pa je deloval. Vodstvo in zavarovanje je prevzela TO, operativno delo v centru pa je izvajala milica, kar je usklajeval inšpektor milice Marjan Kobale. Center je deloval po vseh pravilih.
Vodstvo zbirnega centra se je odločalo za mehko politiko do vojnih ujetnikov. Ujetnikom, po katere so prišli starši, so takoj pripravili odpustnice, tudi pisanje, da so se hrabro borili in da so bili med bojem zajeti. To naj bi jih obvarovalo pred hujšimi posledicami po prestopu slovenske meje.
Varovanje vojnih ujetnikov v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec
Dne 28. junija 1991 v zgodnjih jutranjih urah so se na mejnem prehodu Holmec začeli spopadi. V zvezi s tem je komandir PP Slovenj Gradec Vinko Mlinšek v jutranjem času dobil nalogo od koordinacijske skupine UNZ, da v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec organizira varovanje ranjenih miličnikov, pripadnikov TO in ujetnikov – ranjenih vojakov JLA. Pri tem je sodelovala tudi skupina treh kriminalistov, ki jo je vodil Boris Raj. Skupaj s komandirjem Vinkom Mlinškom so v dogovoru z direktorjem Splošne bolnice Slovenj Gradec Dragom Plešivčnikom pripravili ukrepe za varno namestitev poškodovanih pripadnikov milice in TO ter za ločeno za varno namestitev telesno poškodovanih pripadnikov JLA. Določeni so bili varnostni ukrepi ter protokoli komuniciranja, prepoved dostopa nepooblaščenih oseb, zlasti pa ukrepi za preprečitev pobega in medsebojnih kontaktov pripadnikov JLA.
Dne 28. junija 1991 so bili v oboroženih bojih na mejnem prehodu Holmec ter pozneje tega dne tudi v bojih na »barikadi« na Mariborski cesti v Dravogradu med pripadniki slovenskih oboroženih sil (enote milice in TO) in agresorske JLA poleg mrtvih tudi številni ranjenci s težjimi in lažjimi poškodbami. Vsi so bili z reševalnimi vozili Reševalne službe Koroška prepeljani v Splošno bolnišnico Slovenj Gradec. Vsi ranjeni so bili deležni enake zdravstvene oskrbe. Varovanje ranjencev, ki so bili v bolnišnici na zdravljenju, so skupaj izvajali po posebnem 12-urnem razporedu miličniki PM Slovenj Gradec in pripadniki TO (ti so varovali ranjene vojake JLA). Varovanje je potekalo 24 ur dnevno, in sicer za ranjene miličnike in pripadnike teritorialne obrambe v prvem nadstropju Oddelka za kirurgijo, kjer so bili nameščeni ranjeni miličniki iz boja na Holmcu in ranjeni pripadniki TO iz bojev v Dravogradu. V pritličju Oddelka za kirurgijo so bili hospitalizirani ranjeni vojaki JLA iz stražnice Holmec in motorizirane oklepne čete JLA, ki je bojno delovala na barikadi v Dravogradu, njihovo varovanje pa so usklajeno s PM Slovenj Gradec izvajali pripadniki TO.
Varovanje sta opravljala skupaj po 2 miličnika, oborožena z avtomatsko puško, in 2 pripadnika TO, v izmeni po 12 ur, po razporedu komandirja PM Slovenj Gradec.
Vir: Vinko Mlinšek, komandir PM Slovenj Gradec, Drago Velički, namestnik komandirja združene PM Slovenj Gradec, Boris Raj, kriminalist, vodja skupine v OZK UNZ Slovenj Gradec
Ročni zapis v dnevniku dogodkov Stalne službe UNZ Slovenj Gradec, od 27. junija 1991 do 10. julija 1991
Ročno voden razpored dela miličnikov PM Slovenj Gradec za obdobje od 27. junija 1991 do 10. julija 1991 (od 24. junija 1991 združena enota PM Slovenj Gradec in PPM Slovenj Gradec pod vodstvom komandirja Vinka Mlinška in namestnika Draga Veličkega)
Zgledno sodelovanje z Rdečim križem Slovenj Gradec
rajevna organizacija Rdečega križa Slovenj Gradec je prevzela vse logistične storitve, sodelovanje z učno četo TO je bilo zelo dobro. Ujetniki so dobili zadostne količine hrane, vzdrževala se je visoka stopnja osebne higiene, vsem pa so bili omogočeni tudi telefonski stiki z družinami. Ker so s pomočjo nekaj podjetij nabavili radijski sprejemnik in televizijo, so lahko vojni ujetniki spremljali dogajanje v Sloveniji in po svetu. Na vsakodnevnih zborih so jim častniki zbirnega centra še dodatno predstavljali vse dogodke, povezane z vojno in dogajanjem v Sloveniji.
Tabela: Število vojnih ujetnikov v bojih na Koroškem (povzeto po Gorenšek, 2006, str. 38)
Število vojnih ujetnikov v zbirnem centru v Slovenj Gradcu
Ukinitev zbirnih centrov in vzpostavitev začasnega posebnega zbirnega centra na Poštarskem domu, na Selah pri Slovenj Gradcu
Dne 6. julija 1991 je iz zbirnega centra v Slovenj Gradcu po dogovoru z Rdečim križem Slovenije in Rdečim križem Jugoslavije odpotovalo z vlakom domov 117 vojnih ujetnikov. Preostale vojne ujetnike so z avtobusom prepeljali v zbirni center v Celju, ki je deloval v prostorih KPD za mladoletnike in v zaporih Celje.
V zbirnem centru na lovski koči Gradišče pri Slovenj Gradcu je bilo od 30. junija 1991 do 6. julija 1991 nameščenih 14 vojnih ujetnikov – starešin JLA. Po tem datumu so bili prostovoljno zaradi varnostnih razlogov premeščeni v začasni posebni zbirni center na Poštarskem domu na Selah pri Slovenj Gradcu. Tam so ostali do 10. julija 1991. Varovanje teh vojnih ujetnikov je ponovno izvajala Postaja milice Slovenj Gradec, in sicer z osmimi miličniki, medtem ko je oskrbo organiziral Oddelek skupnih služb UNZ Slovenj Gradec.
Tu je šlo za prostovoljno bivanje, saj so se častniki JLA zaradi predaje milici bali kazenskih ukrepov svoje vojske. V času zadrževanja na tej lokaciji je nekaj vojnih ujetnikov prestopilo v TO in milico – UNZ Slovenj Gradec.
Pregled literature in drugih virov z vsebinami o vojnih ujetnikih
Guštin, Damjan; Vladimir, Prebilič; Uroš, Svete. (2018). Koroški boj za samostojno in neodvisno Slovenijo 1989–1991. Ljubljana: Založba INZ.
Kavčič, Tilen. (2010). Boj za Holmec 1991. Zaključna naloga. Ljubljana: Šola za častnike, 21. generacija, specializacija pehota.
Pridobljeno na http://dk.mors.si/Dokument.php?id=439
Prebilič, Vladimir; Guštin, Damijan. (2006). Boj na Holmcu. 27.-28. junij 1991 in Koroška v vojni za obrambo neodvisnosti Republike Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo Republike Slovenije.
Zbral in zabeležil: mag. Dušan Ferenčak
Na Koroškem se je odvijala vojna za mejne prehode. Da vojna ni prerasla v večjo razsežnost (tragedijo), so zaslužni tudi nekateri častniki obmejnih stražnic JLA, ki niso izpolnili ukazov (oborožen napad na mejne prehode) nadrejenega poveljnika 67. obmejnega bataljona Dragana Miladinovića. Nekateri od teh so med vojno prestopili v enote milice in TO.
ŽALNA SEJA V SPOMIN PADLIM V OSAMOSVOJITVENI VOJNI (30.6.1991)
ZASADITEV OSAMOSVOJITVENE LIPE V ŠMARTNEM PRI SLOVENJ GRADCU (26.6.1991)